Jesús Morán, sopredsednik Gibanja fokolarov, je bil oktobra na Slovaškem. 6. oktobra je imel pogovor s slovaško televizijsko postajo TVLUX. Pogovor se je vrtel okoli duhovnosti edinosti, cerkvene pastorale rojevanja, srečanja mladih z Jezusom, vodilne vloge Svetega Duha na sinodi o sinodalnosti. 

Sliko in videoposnetek je vljudno posredovala TVLUX.

V preteklih dneh je Slovaško obiskal španski duhovnik in sopredsednik Gibanja fokolarov Jesús Morán. V Nitri se je srečal z nekaj škofi in več kot 80 bogoslovci. Sedaj je na našem programu. Dobrodošli! Kaj si lahko predstavljamo, ko rečemo Gibanje fokolarov? Kaj pomeni?

Gibanje fokolarov je gibanje Katoliške cerkve, katerega središče je karizma edinosti. Veliki teolog Von Balthasar je dejal, da je vsaka karizma v Cerkvi kot pogled na celoten evangelij z enega zornega kota. No, karizma edinosti je celoten evangelij, gledan z Jezusove oporoke: »da bi bili vsi eno«. Zato je bistvo, vse, kar Gibanje počne na cerkvenem in na civilnem področju, na družbenem področju, povezano z edinostjo. Prizadevamo si za edinost – za edinost evangeljske vrste, ki se rojeva iz evangelija – za edinost, ki je skupnostni način življenja. Rečemo lahko, da je duhovnost edinosti duhovnost občestva, zato pripisujemo velik pomen medsebojni ljubezni, srečanju z bratom. Premagovanje delitev na širši družbeni ravni. Spodbujanje vesoljnega bratstva in podobno, vendar je v središču ta molitev. Zato vedno pravimo, da želimo na zemlji živeti, kolikor je le mogoče, tako kot živijo v Trojici, saj je Trojica občestvo ljubezni.

Ustanoviteljica vašega gibanja je bila Chiara Lubich, ki je dobro znana tukaj na Slovaškem. Določeno je, da je vodja gibanja vedno ženska, predsednica je vedno ženska, zato ste vi sopredsednik. Zakaj je tako?

To je zaradi uradnega imena gibanja v Cerkvi, saj smo Gibanje fokolarov oziroma Marijino delo. V Statutu, ki ga je potrdila Cerkev, je navedeno, govor je o Marijinem delu, zato zelo poudarjamo marijansko počelo Cerkve, ki je materinsko počelo, je počelo rojevanja. To kaže na Cerkev, ki je sprejemajoča, in seveda marijansko počelo najbolje izražajo ženske. To je misel. Povedati je treba, da je Cerkev marijanska, Marija tista je oblika Cerkve. Drugi vatikanski koncil je to zelo jasno povedal: Marija je mati Cerkve. V tem smislu želimo biti njen odsev. Žensko predsedstvo želi poleg tega, da vrednoti žensko, kar je znamenje časa, predvsem poudariti to marijansko počelo. To marijansko počelo je danes tako zelo potrebno. Potrebno je za stvari, ki jih poudarja papež Frančišek: Cerkev, ki je bližje ljudem, Cerkev, ki gre ven, je manj klerikalna, manj moška. No, vse to je povezano z ženskim predsedstvom Gibanja fokolarov. Predvsem pa je povezano z Marijo.

Na Slovaško niste prišli le zato, da bi se srečali s člani Gibanja fokolarov, ampak tudi z našimi škofi, duhovniki, bogoslovci. Srečanje je potekalo v Nitri, kakšno vtis je pustilo v vas srečanje z našimi duhovniki?

Pravzaprav sem bil s škofom iz Nitre in še enim škofom iz druge škofije, ki sta se udeležila srečanja z bogoslovci iz petih škofij. Najprej sem čutil zelo lep sprejem, lep sprejem. V dvorani sem videl ljudi, ki hodijo za Jezusom, sem videl veliko čistost, veliko čistost pri bogoslovcih, veliko resnost. Poleg tega so nekateri po srečanju in po večerji želeli poglobiti to, kar sem povedal. Hoteli so se pogovarjati z mano in iz njihovih vprašanj sem videl potrebo, nujnost, da bi želeli biti duhovniki na višini časa. Biti duhovnik danes, ki predvsem pristno živi evangelij. Zame je bila velika, velika spodbuda.

Večinoma ste govorili o pastorali rojevanja, kaj je to?

To je pojem, ki v zadnjem času prihaja v ospredje. Zlasti na Zahodu, saj smo priča številčnemu upadu Cerkve. Prej so bile cerkve polne, ljudje so pristopali k zakramentom. Veliko je bilo krstov, prvih obhajil. Zdaj se je to dramatično zmanjšalo.

Vprašanje je torej: kaj se dogaja? Zdi se, da metode, ki smo jih uspešno uporabljali toliko let ali stoletij, ne delujejo več. Moramo potemtakem ponovno premisliti o pastorali? Generativna pastorala ni nova pastorala, ampak se vrača k izvoru pastorale, izvor pastorale je Jezus, se pravi, kako je Jezus evangeliziral? Če poenostavim: On je živi evangelij, evangeliziral je z zelo globokimi osebnimi srečanji. Z drugimi besedami, če pogledamo evangelije, vsakič, ko se Jezus z nekom sreča, se tej osebi zgodi nekaj pomembnega; to vidimo pri Nikodemu, Zaheju, Mateju, stotniku, Samarijanki, krvaveči ženski, Kanaank. Vedno se nekaj zgodi, Jezus nekaj rodi v drugem.

Preiti moramo od tako imenovane regulirane pastorale, ki smo jo imeli, kvantitativne vrste: koliko krstov, koliko porok letos v tej župniji? K pastorali, ki si prizadeva za kakovost, kvaliteto, ne toliko za kvantiteto, torej kaj se zgodi? Ali v naših župnijah obstaja krščansko življenje? Iščemo rodovitnost in ne rezultatov, to je generativna pastorala. Zato je velik poudarek na srečanju z drugim, da bi našli drugega, ni treba čakati, da pride in prosi za zakrament, mi moramo iti k drugemu. Generativna pastorala torej spreminja zamisel o pastorali, spreminja pa tudi zamisel o kristjanih, kajti na koncu ne gre za to, da bi … Generativni apostoli so nedvomno potrebni, predvsem pa je potrebna skupnost, gostoljubna skupnost, to pomeni, da se mora zgoditi to, kar se je zgodilo z Jezusom, ljudje gredo v skupnost in nekaj se zgodi. Nekaj jih navduši. To je na kratko tisto, o čemer smo se pogovarjali z bogoslovci.

Je mogoče, da mladi danes iščejo življenje in da tisto, kar potrebujejo, mi prinesemo, to življenje, ki je življenje z Jezusom?

Vsekakor. Mislim … Vedno sem mislil, da Jezus nikoli ni pristopil k ljudem z doktrino. Vedno si je najprej prizadeval za osebno srečanje in šele nato učil. Čeprav vidimo, da Jezus uči, je veliko časa posvetil osebnim srečanjem. Mislim, da mladi danes iščejo življenje. Nauk mora temeljiti na življenju in srečanju z njim, da ga bodo lahko sprejeli. V nasprotnem primeru ostanejo pri krščanstvu, ki je kot morala, nauk, vendar to ni krščanstvo. Krščanstvo je srečanje s Kristusom.

Mladi, s katerimi ste se srečali v Nitri, so bodoči pastirji naše Cerkve. Kako naj bodo pastirji, ki jih potrebujemo v teh časih in ki ne zapadejo v klerikalizem, o katerem toliko govori papež Frančišek?

Verjamem, da mora pastir na nek način bolj kot pastirstvo – beseda, ki jo papež Frančišek uporablja tudi, ko govori v italijanščini, tako jo uporablja v španščini – da mora ljubiti. Najprej mora ljubiti, potem pastirsko delati, kajti če se postaviš v položaj pastirja, se postaviš v položaj nadrejenosti, v dolžnost poučevanja. Namesto tega mora današnji pastir najprej ljubiti svoje župljane, ljubiti mora vse vernike. S tem postane pastir. Na ta način je resnično pastir in ima lahko oblast nad drugimi. To je temeljnega pomena. Potem to, kar sem že rekel, da ne iščemo toliko rezultatov, ampak rodovitnost. In še nekaj: danes se mora pastor dobro zavedati, da ne oznanja sebe, ampak oznanja Kristusa, zato mora biti globoko ukoreninjen v Kristusu, globoko v Kristusu. Pastir, ki je sam, ki ne živi v krščanski skupnosti, ki ne živi medsebojne ljubezni z drugimi, težko posreduje ljubezen, kakršno je v življenju oznanjal Jezus.

Prej ste rekli besedo in prišlo mi je na misel, da se to ne dogaja samo duhovnikom, ampak tudi kristjanom, ki globoko živijo svojo vero, a občasno pozabijo, da ne rešujejo ljudi oni, ampak je to Jezus.

Točno tako! To je pomembno. Zato pripisujem velik pomen skupnosti. Sveti Pavel v Prvem pismu Korinčanom svari pred personalizmom in pravi: Ko nekateri med vami pravijo, da so od Apolla, drugi, da so od Pavla, tretji, da so od Petra … Ne, vsi smo Kristusovi, toda Kristus živi v skupnosti, v župnijski skupnosti, v skupnosti je navzoč v evharistiji, ki je skrivnost občestva. To je torej temeljnega pomena. Velikokrat smo naredili napako, ko smo oznanjali sebe, svoje ideje, namesto da bi pustili spregovoriti Kristusu.

Slovaško imajo za konservativno državo, zdaj ko v Rimu, v Vatikanu, poteka sinoda. Obstaja več gibanj, ki želijo iti naprej, in druga, ki želijo iti nazaj. Kako ohraniti vse, kar je dobrega, in hkrati iti naprej z novim in dobrim?

Zelo me je prevzelo, kar je papež Frančišek povedal predvčerajšnjim na prvem zasedanju sinode. Zelo je vztrajal na tem, da je glavni protagonist sinode Sveti Duh. In Sveti Duh presega te človeške sheme. Kristjan kot kristjan ni ne konservativen ne progresiven, je nova oseba, je novo bitje. V zadnjih dneh smo to brali v Pismu svetega Pavla Galačanom. Sveti Duh nas naredi za nova bitja z našo miselnostjo. Z našo miselnostjo, s tem, kar smo; zato menim, da moramo premagati te dualizme, ki niso dobri za Cerkev. Sveti Duh vedno rojeva novosti. Ker je on vir vseh karizem, vseh novosti v zgodovini Cerkve. Hkrati pa vse, kar Sveti Duh spodbuja v Cerkvi, prihaja od Očeta. Zato je tudi on zasidran v izvoru. To nam pove, da v Cerkvi potrebujemo več Svetega Duha, le tako lahko premagamo dualizme, ki nam ne prinašajo nič dobrega.

Najlepša hvala! In hvala duhovniku Jesusu za sodelovanje v naši oddaji!

Hvala tudi vam, vidimo se kmalu, na svidenje!

Vir: www.focolare.org

Videoposnetek: https://www.youtube.com/watch?v=Y_t77_gM76E