Pompeji (Italija),14. novembra 2022
Predsednica Gibanja fokolarov Margaret Karram odgovarja na vprašanja revije Insieme (Skupaj) o kočljivih mednarodnih razmerah, sinodalni poti, aktualnosti Marijinega ’da’ in Sveti deželi.
Žena, ki je vedno doživljala edinost, dialog in mir. Graditeljica mostov zaradi karizme, ki jo živi in predstavlja, in zaradi svojih korenin. Margaret Karram, od 31. januarja 2021 predsednica Gibanja fokolarov, je bila v Pompejih na konferenci ob 20. obletnici apostolskega pisma Rosarium Virginis Mariae svetega Janeza Pavla II.
Obisk, ki pada v čas velike stiske. Najboljši čas, da svet “zaupamo” Kraljici miru in si prizadevamo za obnovljeno edinost. Naloga, ki zahteva trud in potrpežljivost, a prinaša veselje.
Margaret, kako bi lahko edinost spodbudila notranje in globalne mirovne procese?
Edinost je gradnja resničnih, iskrenih odnosov, je predvsem Božji dar. Da bi bila edinost resnična, ne le prijateljstvo, da bi vstopili v globoko poslušanje, moramo postaviti predpostavke: pomemben prispevek ima naše notranje in molitveno življenje. Če vsak od nas nima tega duhovnega bogastva v sebi, ne moremo ustvariti prave edinosti.
Za ustvarjanje edinosti je potrebno prijateljstvo, vendar ni dovolj. Potrebno je tudi notranje življenje, ki nas medsebojno bogati in s katerim lahko vstopamo v življenje drugih. Sveti Pavel nam pravi, da postati eno z drugim pomeni nositi njegova bremena, njegove bolečine in njegovo veselje. To zahteva trud in žrtve, vendar je res, da nam daje veselje in mir. Menim, da to svet danes najbolj potrebuje.
Vedeti moramo, kako vzpostaviti pravi odnos, pravi dialog, ki nas vodi k sprejemanju različnosti drugega, ne da bi obsojali drugačno idejo, ampak da bi jo sprejeli. To nam omogoča vzpostavljanje iskrenega, resničnega dialoga, ki temelji na prijateljstvu, predvsem pa na nečem duhovnem. Če to živimo danes, sem prepričana, da se bodo mnogi odnosi spremenili in bomo lahko razmišljali o drugačnem bratstvu, ki bo ustvarjalo mir.
Cerkev je na sinodalni poti. Kakšen je prispevek Gibanja fokolarov?
Številni člani Gibanja so na raznih koncih sveta vključeni v lokalno cerkveno okolje. Že tam dajemo poseben prispevek s tem, da smo del krajevne Cerkve, pa tudi kot duh in karizma edinosti. Da bi živeli in bili otroci Katoliške cerkve, pa seveda ni dovolj živeti samo znotraj nje in graditi odnose s katoličani, ampak se lahko odpremo za edinost z drugimi cerkvami, za dialog z drugimi verstvi in za dialog z ljudmi, ki imajo drugačna prepričanja. Naš prispevek je, da se odpremo vsem tem izrazom, da bi Cerkev vključevala vse, vse Božje ljudstvo.
Na mednarodni ravni smo si kot Gibanje veliko prizadevali, da bi zbirali občutljivost in izkušnje različnih kultur. Vse smo zbrali in poslali na Dikasterij za laike, družino in življenje, da bi naš poseben prispevek prišel tudi do tajništva sinode. Ta sinodalna pot je zelo pomembna.
Smo v Pompejih, v Marijini hiši. Kaj nam danes govori njen ’da’, ko je zaupala samo Bogu, brez človeških in materialnih gotovosti, in kakšno pot nam kaže?
Biti v Pompejih je zame dar. V tem tako tragičnem trenutku številnih negotovosti se mi zdi, da sem tukaj in da prosim za Marijin poseg, da je to nekako kot trenutek, ki ga je ona želela prav v tem času. Res je, da je Marija vse ohranjala v svojem srcu in o vsem premišljevala, vendar je tudi delovala v zgodovini, v težkih trenutkih Jezusovega življenja; delovala je konkretno, ko je šla pomagat sorodnici Elizabeti.
Naj nam Marija s konkretnimi gestami pomaga razumeti, kako naj ravnamo v tem času. Tukaj smo, da bi jo prosili, naj nam pomaga biti orodje miru in da se ne bojimo pustolovščine, ki jo to od nas zahteva. Tveganje je del življenja za mir. Želim si, da bi lahko vsakdo prispeval in prosil za mir na svetu.
Mir, dialog. Prihajate iz Svete dežele. Kaj prinašate v srce od teh ljubljenih krajev, ki pa so vedno v središču grenkih in krvavih delitev?
Ko sem spoznala Gibanje fokolarov, sem odkrila, da revolucija, ki sem jo čutila v sebi, ko sem hotela vzpostaviti pravičnost v svoji državi, ni bila krvava. Gibanje mi je pomagalo razumeti, da je prava revolucija, ki bi jo rada prinesla v svet, evangeljska: uresničevanje besed Svetega pisma v vsakdanjem življenju, ne le nedeljska maša ali dela usmiljenja. Odkrila sem, da evangelij ni le duhovna stvar, ampak tudi družbena revolucija. V meni se je rodila želja po takšnem življenju, saj želim, da moja dežela ne bi bila razdejana zaradi konfliktov, ampak da bi spet postala sveta. To je želja, ki jo nosim v srcu, in še naprej upam, da bo tako.
To, da sem tam živela toliko let svojega življenja, je bila milost. Kolikokrat sem prosila Marijo za pomoč, ko sem šla v votlino Marijinega oznanjenja. Ko sem živela v Jeruzalemu, sem velikokrat šla k Božjemu grobu, da bi obnovila svojo zavezo vsakič, ko sem se počutila obupano, razočarano, brez upanja. Tam sem Jezusu rekla: »Verujem in želim s svojim križem prispevati k odrešitvi sveta, želim dati svoj majhen prispevek; kapljico skupaj s številnimi drugimi, ki želijo tako živeti.«
Življenje v Sveti deželi pomaga odkriti Jezusovo človeškost, ne le božansko osebo; okolje, v katerem je živel in v katerem je živela Marija. Papež Frančišek je dejal: »Spoznavati Sveto deželo pomeni posredovati Peti evangelij […], pomeni spoznavati ljudi, ki tam živijo danes, življenje kristjanov različnih cerkva in veroizpovedi, pa tudi Judov in muslimanov, da bi skušali zgraditi […] bratsko družbo.« To resnično voščim vsem: tudi če ne živimo v Sveti deželi, smo lahko vsi romarji miru in edinosti, ki ju vsi potrebujemo.
Salvatore D’Angelo
