Maria Voce: ustvarjati odnos z vsemi, to je bistveni prispevek Gibanja fokolarov
Kako Maria Voce doživlja svojo vlogo prve predsednice v vodstvu Gibanja fokolarov po Chiari Lubich? 27. januarja je v intervjuju za Vatican News pregovorila o sodobnosti Gibanja in velikem sozvočju s papežem Frančiškom. Tu je nekaj odlomkov iz bolj obsežnega intervjuja.
Prav gotovo biti predsednica tako obširne in kompleksne resničnosti, kakršna je Gibanje fokolarov, v katerem sta dva milijona ljudi z vsega sveta, v 182 državah, ne more biti kar tako. Sedanja predsednica, ki končuje mandat, Maria Voce, je rojena v pokrajini Cosenza, odvetnica, dodatno je študirala teologijo in kanonsko pravo. Pred mikrofonom Vatican News je povedala svojo izkušnjo dvanajstih let vodenja Gibanja.
Veselje in bolečine, osvojitve, verjetno tudi kaka napaka, meje in priložnosti: iz vsega tega je bilo verjetno sestavljeno življenje Gibanja prej, a tudi v zadnjih letih. Če bi zelo na kratko morali povedati, kakšno je Gibanje danes, kaj bi rekli?
Vidim ga kot drevo, ki je morda izgubilo nekaj cvetja in listja, morda je videti bolj drevo jeseni, a je drevo, katerega zelo močna korenina je nedotaknjena. Ta korenina ima v sebi limfo in toploto, da hrani semena samega drevesa, ki so razpršena po vsem svetu, na vseh celinah. Zato jih še naprej hrani in jim pomaga kliti, kakor dejansko že klijejo na veliko koncih. Zdaj se zdi kot drevo pozimi, v toplini zime, toda v tej zimi semena zorijo pod zemljo in bodo spomladi cvetela. Zdi se mi, da je drevo, ki se pripravlja na novo pomlad Dela.
Papež Frančišek in Gibanje fokolarov: očitno je veliko sozvočje v smislu sprejemanja dialoga, potrebe po izgradnji drugačnega sveta. Posebej prav papežev poziv k bratstvu človeške družine: Gibanje je v prvi liniji z dialogi z vsemi pripadniki drugih verstev, tudi neverujočih. Kako gledate v tem smislu na prispevek Gibanja?
Ta prispevek je bil za Chiaro od začetka bistven: prav gotovo je zaradi milosti karizme edinosti, ki jo je poslal Sveti Duh, takoj razumela, da se mora vsakemu človeku približati v duhu bratstva. Tako je delala vedno, ko se je srečala s komer koli, najprej s katoličani – od monsinjorjev, ki so jo izpraševali, kakor smo videli v filmu, do revežev v Trentu –, kakor tedaj, ko se je srečala z ljudmi iz drugih cerkva, drugih verstev ali s tistimi brez vere. V vseh je srečevala brate in sestre ter z njimi ravnala kot z brati in sestrami. To nas je naučila in to v Gibanju ostane. Opažamo, da je to izredna sila. To smo videli tudi, ko smo se pripravljali na skupščino, v kateri so v prvi liniji osebe, ki pripadajo Gibanju, iz različnih cerkva in verstev, brez verovanja, a dobre volje; vsi pričujejo o moči ljubezni, ki ustvarja odnose na vseh ravneh, ki presega konflikte, povezuje osebe, ki so bile morda do včeraj sovražno razpoložene druga do druge in se zdaj pogovarjajo med seboj, molijo skupaj, iščejo skupaj smisel življenja, smisel pandemije, smisel življenja za druge, smisel solidarnostnih akcij za druge. To smo videli v njihovih modrih besedah, v pozornosti do tega, kar Gibanje pripravlja, v aktivni udeleženosti pri pripravi skupščine z nasveti, življenjem, saj je to očitno navdihnil sam Sveti Duh, ki deluje neodvisno od meja, od pregrad. Zato imam vtis, da papež čuti, da lahko računa na ta prispevek. A ne samo papež, vsa Cerkev in vse človeštvo. Čutiti je zelo veliko potrebo po bratstvu. Gibanje ima posebno milost, da ga ustvarja prav s karizmo edinosti, ki prihaja iz Chiare.
V zvezi z odnosi ste nedavno povedali nekaj zelo močnega: razumeli ste, da je potreben v Gibanju preobrat v razumevanju, da Bog ni samo Ljubezen, ampak tudi Trojica.
Prav gotovo je Bog Trojica. To pomeni, da je Bog sam v sebi odnos. Zato morajo vsi, ki iščejo Boga, za to, da bi ga našli, ustvarjati odnose. Ne verjamem, da obstaja kdo, ki ne bi iskal Boga: morda išče resnico, Bog je tudi resnica; išče lepoto, a Bog je tudi lepota; išče dobroto v svetu, a Bog je tudi dobrota. Bog je vse, kar katero koli človeško bitje išče in lahko najde, če ustvarja odnose. Prepričana sem, da smo tega vsi zmožni, ker smo vsi ustvarjeni podobni Bogu in zato podobni Bogu Trojici.
Po Statutu bo imelo Marijino delo v vodstvu vedno predsednico. Prepričana sem, da je Gibanje redkost, ko bi lahko rekli, da je biti žena prednost. Toda tudi lep signal za družbo in za Cerkev.
Priznati moram, da sem zmedena pred besedo “prednost”. Voditi Gibanje, kakršno je naše, pomeni, da resnično prva služim, prva množim dejanja ljubezni, prva sprejmem kakršen koli izziv, kar koli in ga z Božjo pomočjo in s pomočjo bratov presežem. Zato je morda prednost v tem, da me imajo za zmožno, da me volijo. Vendar se mi ne zdi, da velja za nas, naj živimo v tem duhu. Prav tako se mi ne zdi, da so fokolarine edine, ki bi hrepenele, če bi hoteli reči tako, da bi tako živele, ampak bolj v duhu ljubezni in služenju Chiarinemu Delu, kateremu bi vsi radi še naprej služili z ljubeznijo, s katero ga je Chiara ljubila, vodila in mu služila.
Če pomislim, gre za pričevanje enakosti, globokega bratstva, enakega dostojanstva, ki presega spolne razlike, kar je Bog vnesel v svet, ko je ustvaril človeka po svoji podobi, ustvaril ga je moškega in žensko. Zato zedinjena v dopolnjevanju, ki spoštuje različnost in kaže v enem in v drugem lastno zmožnost darovanja. Ta je prav gotovo v različnosti, kajti Bog je ustvaril dve različni bitji, a sta ustvarjeni, da bi bili skupaj in skupaj bili človeštvo po njegovi podobi in sličnosti. V tem smislu je po mojem znamenje napredka in nekaj, kar se vedno bolj kaže tako v Cerkvi kot v družbi. A to ni nič drugega, kot vedno bolj jasno odkrivanje, da je marijanski profil Cerkve, profil, ki pravi, da je Marija žena, mati, a tudi kraljica, tudi ustanoviteljica Cerkve skupaj s Sinom na Kalvariji, soodrešenica človeštva, počelo edinosti za vse. V tem smislu je prednost, ki jo ima Gibanje in jo lahko ponudi Cerkvi in svetu kot zgled in kot začetek novega načina.
Maria Voce, kaj bi voščili danes Marijinemu delu za prihodnost?
Delu voščim, kot Chiara ,skrajno zvestobo evangeliju, torej zvestobo, ki pride do junaških dejanj. Kajti to pomeni zvestobo konkretnemu življenju evangelija. In Delu, ki nadaljuje svojo pot, bi voščila zvestobo evangeljski besedi, ki jo je hotel Bog izgovoriti, ko je poslal karizmo, in sicer besedi “edinost”, zato zvestobo edinosti, ki mora biti popolna, ki mora biti zmožna živeti odnose, kakor jih živi Trojica, da bi pričevali svetu, da Bog obstaja, da po Delu prinaša bratstvo še širše v Cerkev in v svet in s tem prispeva k izpolnitvi Jezusove molitve: »Oče, da bi bili vsi eno«.
Adriana Masotti