Irska, dežela mavric

Curryhills (Prosperous, Kildare) – Tu se je odvijal dialog o vsem, kar je najbolj pri srcu irskemu človeku: prihodnost in novi rodovi, kriza voditeljev, uresničitev človeške osebe in izkušnja poloma, dialog.

Smo v mariapoliju Lieta, ki je 35 km iz Dublina. Tukaj se je Maria Voce, potem ko je govorila na evharističnem kongresu, skupaj z Giancarlom Falettijem srečala z nekaterimi skupinami ljudi, ki so blizu fokolarom na Irskem: z odgovornimi za razne vidike Gibanja, kakih sto ljudmi iz skupnosti, s fokolarinami in fokolarini. Tri priložnosti, ob katerih je bilo mogoče izkusiti duh družine, ki je na Irskem zelo očiten.
Maria Voce je na nujno vprašanje o odnosu s Cerkvijo, kar je na Irskem zaradi škandaov zelo težko, odgovorila in razširila obzorja, spomnila je na izkušnjo Chiare Lubich.
V času, ko je bilo Gibanje fokolarov pod študijem s strani cerkvene oblasti in niso priznali karizme, ki je prišla od Svetega Duha, je Chiara še naprej imela Cerkev za mater, in to tudi v letih, ko je osebno zelo veliko trpela. »V njej je bila ljubezen hčere, zaradi česar je znala sprejeti tudi trenutke trpljenja in jih živeti z zaupanjem ter pomagati vsem, ki so ji sledili, da so živeli tako, zato tudi mi«. V nadaljevanju je obrnila pozornost na danes in na osebno zavzemanje vsakega: »Čutimo to bolečino, ker se čutimo otroci. Vsi otroci trpijo, če slišijo, da je njihova mati grda, da nič ne razume, da ne zna iti v korak s časom. Ranjeni smo mi, ne nekdo drug. Zato smo družina, ki trpi zaradi teh napak, a si jih prizadeva ozdraviti. Ta ‘grda stvar’ mora postati lepa zaradi mene in mojega življenja. Tako da smo v tem in ne tako, da bi bežali. Tako da trpimo skupaj in živimo, da bi postala lepša.«
Maria Voce je vse povabila, naj skupaj s Chiaro Lubich verjamemo, da Bog deluje v svoji Cerkvi, in to onkraj naše nezmožnosti biti v skladu z njim. Sopredsednik Giancarlo Faletti je z močjo potrdil: »Ko sva prišla sem, nama je še bolj postalo jasno, kakšno veliko trpljenje živi v tem trenutku in da je to trpljenje tudi vaše. Trpljenje je sveto. V sebi čutimo krik zapuščenega Jezusa. V teh napakah, v teh hudih napakah je prav on.« Odločno je še svetoval, naj ne jemljejo za dobro samo vse, kar pravijo komunikacijska sredstva, ampak naj se poglobijo v stvar, dobijo dokumente in delajo za to, da bi prišla na dan resnica. »Morda je ideal edinosti prispel na Irsko prav zaradi tega,« si je še drznil reči. Toda »samo tako, da smo na križu, bomo znali priti do resnice in priti do src ljudi … ter prinesti življenje v ta tako poseben trenutek. Čeprav se majejo tradicionalne strukture, nas to ne sme prestrašiti,« je povedal na koncu. »Če že, mora osvetliti prvenstvo življenja, nujnost občestva.«
»Ti dnevi so za nas skupno potovanje, da bi razumeli, kako biti bolj Cerkev,« je trditev Davida Hickeya, soodgovornega z Juanitu Majury za Gibanje na Irskem. »Danes smo začeli s poglobitvijo, ki jo želimo še razvijati.« Juanita je dodala: »Prispevek Gibanja na ekumenskem kongresu je v tem: verjeti, da imamo kaj reči in kaj dati. To delamo zato, ker ljubimo Cerkev.« Prav tiste dneve je kardinal Marc Ouellet, papeški legat za 50. mednarodni evharistični kongres, romal k irskemu pomembnemu svetišču na otoku Lough Derg, ki nosi ime “vice svetega Patricija”. Več kot tisoč let predstavlja za romarje kraj sprave. Kardinal Marc Ouellet se je na tem otoku srečal s skupino žrtev spolnih zlorab. Govoril je z njimi in molil skupaj z njimi: »Na ta kraj sem prišel prav z namenom, da bi prosil za odpuščanje Boga in žrtve za velik greh spolnih zlorab na otrocih. V imenu Cerkve še enkrat prosim za odpuščanje,« je povedal med svojo pridigo. »Ponovil bom to, kar je papež zapisal v pismu irskim katoličanom: “Razumljivo je, da se vam zdi težko odpustiti ali biti spravljeni s Cerkvijo … Hkrati vas prosim, da ne izgubite upanja”.«
V to smer gre zadnje vprašanje tistega večera: »Polom je prav tako lahko ustvarjalen kot uspeh. Kakšen pomen ima izkušnja osebnih omejenosti?« Odgovorila je Maria Voce: »Gorje nam, če bi mislili, da ne moremo delati napak. Tudi izkušnja napake je blagodejna in iz nje razumemo bolje napake drugih, daje nam zmožnost ljubezni. Seveda se jih moramo ogibati, a ne smemo pričakovati, da bomo v polnosti uspeli. To nam ne sme vzeti poguma, sicer to pomeni, da nimamo zaupanja v ljubezen Boga, ker mislimo, da nas on meri tako, kakor mi merimo druge, njegova ljubezen pa je za razliko od naše brezmejna.« Spomnila je na tovarne tapet v Carigradu, kjer se je naučila nečesa: »Žene, ki tam delajo, vedno naredijo napako, da bi pokazale, da je samo Bog popoln. Popolna tapeta z majhno napako.« To je prispodoba človeške pogojenosti, saj smo čudovita bitja, a krhki in nepopolni. Zaradi tega izkušamo ljubezen Boga, ki gre preko naših omejenosti.
dopisnica Maria Chiara De Lorenzo

Vir: www.focolare.org