»Močna izkušnja, ki jo je Irska živela s tem evharističnim kongresom, je izjemna milost, ki lahko spodbudi nov potek dogajanja v Cerkvi na Irskem in vsi smo v to vključeni kot protagonisti.« Tako je 16. junija v Dublinu sklenila svoj pozdrav Maria Voce na odprtem srečanju v Royal Dublin Society. Malo pred tem sta se z Giancarlom Falettijem srečala z otroki in najstniki. Ti so na evharističnem kongresu končali Tek za edinost, ki se je odvijal pod okriljem šol. »Kateri matematični znak vama je najbolj všeč?« so ju vprašali. »Enačaj,« je odgovorila Maria Voce, »ker so v družini sestre in bratje enaki.« Giancarlu Falettiju pa je bil bolj všeč znak ‘plus’: »Vsaka oseba je Božji dar, nad vsakim izmed vas je Božji načrt, in to je nekaj zelo dragocenega.«
Program se je nadaljeval popoldne, ko se je zbralo 300 ljudi – dvorana ni sprejela več, nekateri so ostali zunaj – večina so bili za irske fokolarine neznani obrazi. Predstavili so konkretne prilagoditve občestvene duhovnosti na družinskem, šolskem in cerkvenem področju z vmesnimi glasbenimi točkami. Po vsakem poglavju je sledil pogovor z Mario Voce in Giancarlom Falettijem o tem, kako živeti evangelij in kako odgovoriti na številne izzive.
»Ali je lažje ali težje ljubiti sovražnika, ko odrastemo?« je vprašala deklica. »Menim, da je lažje,« ji je odgovorila Maria Voce, »ker je Bog postavil v naše srce plamenček in plamenček se veča vsakič, ko ljubimo. Odraslim zelo pomaga, ko vidijo otroka, ki ljubi.«
Ko so spregovorili o družini, so se nujno dotaknili ekonomske krize: »Kako živeti kot kristjani pred ekonomskimi težavami številnih ljudi?« Maria Voce je spomnila na izkušnjo Chiare Lubich v začetku Gibanja v Trentu v povojni bedi. Ko je pognala v tek moč ljubezni med ljudmi, so uspeli podeliti svoje dobrine in svoje potrebe. Ko so živele evangeljski stavek »Prosite in prejeli boste«, so prosile in prejemale. Problem enega je bil problem vseh. V ljubezni je Bog posegel vmes. »Zato delo in materialno blagostanje ne ostajata mit, ampak pripomoček, da bi bolj ljubili in bi rastlo občestvo med vsemi.«
Zadnji niz govori o Cerkvi in o odnosu z avtoriteto. Na vprašanje, kako živeti edinost s cerkveno hierarhijo tudi pred škandali zlorab in obsodbah o prikrivanju le-teh, je odgovoril Giancarlo Faletti. Spomnil je, da v vsakem kristjanu raste Jezusova avtoriteta. »V zadnjem času je bilo pomembno, ko sem se srečal z mnogimi ljudmi, ki so prestajali to težko stanje v Cerkvi. Slišal sem ljudi, ki so čutili, da so jih oropali svetega, ker so vložili vse svoje življenje v izkušnjo Cerkve in se zdaj čutijo izdane. To je, kakor bi vložil ves svoj kapital v banko in bi ta banka propadla.« »Zame je to poziv, naj še bolj živim evangelij,« je nadaljeval, »in tako bomo zmožni vzpostavljati dialog, ozračje ljubezni in tudi tisti, ki opravlja škofovsko službo v Cerkvi, bo lahko dodatno povedal svoje in vodil Cerkev v pravo smer. Jezusova moralna avtoriteta, živeta v njegovi besedi, velja za vse.« Faletti je pokazal na sveto Katarino Siensko: živela je v težkih časih Cerkve in je imela direkten odnos s papežem in ga prisilila k velikim odločitvam. A to je lahko storila samo zato, ker je svetnica prepustila “v svojem življenju prostor Bogu”.
Dopisnica Maria Chiara De Lorenzo