Pri dvajsetih naleti na evangelij in čeprav je sin ločenih staršev, najde moč, da ravna kot oče z vsakim, s katerim se sreča, in tako udejanja kulturo vključevanja.
Pričakovano je bilo. João je prevečkrat slišal svoje starše, kako se prepirajo, in tako je z mamo in brati moral oditi od doma, ker je oče imel otroka z drugo ženo. Zato to ni bilo veliko presenečenje. Tedaj je imel 16 let, obiskoval je župnijo, imel prijatelje. V sebi pa je bil razočaran in nezadovoljen, zelo si je želel svobode, biti to, kar je. Nemir ga je pripeljal do prekinitve šolanja. Tega je nadaljeval čez leta, ko je odkril pravi smisel življenja.
»Pri dvajsetih,« pripoveduje, »sem se s skupino mladih iz svoje župnije udeležil aktivnosti Gibanja fokolarov. V tistih dnevih sem razumel, da evangelija ni treba toliko razlagati ali o njem premišljevati, ampak takoj živeti. Posebej so se me dotaknili odlomki, povezani z našim ravnanjem z bližnjim: Samarijan, zlato pravilo. Tja sem odšel iz čiste radovednosti, je bil pa to dogodek, ki je spremenil moje življenje.
V Sao José do Rio Preto (država Sao Paulo), mojem mestu, veliko ljudi živi na ulici. Ko sem se nekega večera vračal domov s kolesom, sem srečal moža, ki je hodil bos. Njegove noge so bile umazane in ranjene. Ob pogledu nanj nisem mogel več nadaljevati poti. ‘Ta človek je moj bližnji, vrniti se moram k njemu.’ Preden sem prišel do njega, sem se sezul in mu podal čevlje. Bil je presenečen. Opazil sem, da nosi majico moje nogometne ekipe, in da bi se izognil zadregi, sem rekel: ‘Navijaš za Santisto? Tudi jaz! Kako ti je ime?’ Vzel je čevlje in postala sva prijatelja.
Ko sem bil na postaji ob dveh ponoči, ker sem bil na srečanju v drugem mestu, javni prevoz ni več delal, zato sem se peš napotil proti domu skozi center mesta. Veliko ljudi je spalo pred trgovinami. Nisem se bal, ker je to moje mesto. Nenadoma pa se mi približa velik in debel človek in zahteva od mene denar. Priznati moram, da sem se začel bati. Kdo mi bo zagotovil, da ni nasilen? Pomislil pa sem: ‘Tudi on je moj brat, tako me uči evangelij.’ Mirno mu povem, da mu ne morem ničesar dati, ker niti jaz nimam denarja. Začel mi je pripovedovati svojo zgodbo, potem je hotel, da si nadenem slušalke. Poslušal je pridigo protestantskega pastorja. Nekaj časa sem poslušal oddajo in tako sem mu lahko povedal, da ta človek pripoveduje lepe stvari in da je dobro občasno slišati dobra sporočila. Vprašal me je: ‘Kdo si?’ Ker nisem vedel, kaj naj odgovorim, sem ga vprašal, zakaj to sprašuje, in on: ‘Ker nihče ne ravna tako lepo z nami.’ Pogovor je trajal še 30–40 minut. Pomislil sem na pot, ki sem jo moral še prehoditi do doma, na to, da moram vstati ob 6h in oditi v službo. Vendar sem razumel, da moram ostati še nekaj časa s tem bratom, ki je zelo potreboval, da ga poslušam, mu delam družbo. Na koncu me je prosil za naslov, da bi prišel na obisk, pozdravila sva se z občutkom, da sem našel pravega brata.
Nekega deževnega dne sem se vračal domov z mopedom in videl človeka, ki je bil ves moker in se je poskušal dvigniti iz luže, a brez uspeha. Prepoznal sem ga: je naš sosed, ki je vedno pijan. V bližnjem bifeju je več možakarjev opazovalo prizor in ničesar niso naredili. Zadržal sem se, da se ne bi razjezil, ustavil sem se, pustil tam moped in ga spremil domov. Ženi sem povedal, kaj se je zgodilo. Ko sem se vrnil po moped, sem na dnu srca zaslišal stavek: ‘Si meni storil’. Nisem bil več jezen. Dovolj mi je bilo čutiti srečo, ker nisem negodoval nad tistimi možakarji, ki so me osupli opazovali.«