Abraham, mlad Mehikanec, je podelil z nami svojo izkušnjo miroljubnega boja za boljšo domovino, v kateri sedaj vladajo zelo velike razlike. Pogovor je vodil Luigino Bruni, koordinator občestvene ekonomije.
»Živijo, sem Abraham, prihajam iz Mehike: naš narod ima plemenite ljudi z veliko vero, z rokami, odprtimi na svet.« Tako je začel svojo pripoved pred tristo mladimi v eni od dvoran italijanskega parlamenta. Zbrali so se, ker so se tako hoteli spomniti Chiare Lubich in njenega preroškega pogleda na politiko. Abraham prinaša s seboj rane dežele, v kateri je močna trgovina z mamili in gospodarijo ljudje smrti. Njemu samemu je policija nastavila pištolo na glavo, ker ga je zamenjala za razpečevalca, pravi razpečevalec pa je stal ob njem in ga je na to pot potisnila beda. »Leta 2006 se je začel boj proti trgovini z mamili in ta vojna je v osmih letih povzročila več mrtvih kot vietnamska vojna. Veliko je nedolžnih žrtev in ljudi, ki se borijo za dostojno družbo: novinarjev, aktivistov in drugih. Pogosto se ljudje odločijo, da bodo protestirali in vlada izgublja verodostojnost sredi močne ekonomske in družbene krize. Živim v Ciudad de Mexico in tam je vsak dan nov izziv. Kljub temu verjamem v zedinjen svet in v ideal vesoljnega bratstva. Vem pa tudi, da se mora sprememba začeti pri meni, da je ne smem pričakovati pri drugih, niti pri oblasteh ne.«
»Če bi bil na mestu vas, ki vam je pri srcu skupno dobro Mehike,« je povedal Luigino Bruni tem mladim, »bi se trudil odkriti razloge za to bolezen; med drugimi razlogi je finančni kapitalizem, ki povečuje razlike. To so oblike bogastva, ki ne vključujejo več. Prvi korak, da bi v resnici spremenili državo, je v tem, da jo ljubite,« je še poudaril. »Vsaka država ima svojo poklicanost lepote, svojo genialnost, identiteto z ambivalenco.« Potem še nasvet: več študija, dobro se naučiti opravljati svojo službo! »Ste manjšina? Ni pomembno. Dovolj je nekaj ljudi, a zelo motiviranih. Svet spreminjajo preroške manjšine. In ne prenehajte verjeti, da je možen drugačen svet. Prvi boj je pri mladih ta, da ne izgubite vere v ideal. Verjeti je treba v nemogoče, da bi prišli do dobre možnosti.«
»Večkrat so mi ponudili drogo, drugič zopet so me okradli,« nadaljuje Abraham. »Ko sem se pred časom vračal domov iz šole, se mi je približal fant in me prosil za cigareto. Hkrati je prišla policija in nas zajela. On je imel v žepu mamila in jaz v nahrbtniku samo knjige. Začeli so ga pretepati, drugi policist pa mi je nastavil v glavo pištolo in me vprašal, kje imam mamila. Ko je policija odšla, sem pomagal temu fantu, da je vstal in mu dal nekaj drobiža, ki sem ga imel. Objel me je in mi rekel: Veš, da bo s tem denarjem moja družina danes jedla? Odkril sem, da majhno dejanje ljubezni vzbuja zelo veliko moč in ne vemo, do kod lahko seže. Kljub nemoči se trudim gledati na moje sosede in na ljudi, s katerimi se srečujem na ulici, z novimi očmi. S svojimi prijatelji hočem narediti zanje nekaj konkretnega.«
V želji narediti nekaj več v prid svoji državi in kljub številnim težavam ter popuščanju večine so se teden dni kasneje mladi iz različnih organizacij srečali v mehiškem senatu. Dan so preživeli v dialogu s politiki, kar je zelo pomembno v svetu, ki pričakuje odgovore na največje izzive.
Vir: www.focolare.org
