Med laiki, povabljenimi na sinodo o družini, sta bila tudi Dieudonné in Emerthe Gatsinga iz Afrike. Pred papežem in sinodalnimi očeti sta podelila svojo izkušnjo kot vzgojitelja mladih afriških parov.
»Odšla sva v Gomo v Kongu, kjer sva imela tečaj. Neki par nama je povedal, da sta morala pobegniti pred izbruhom vulkana in mož je na hitro prodal stanovanjsko opremo, ne da bi vedel, da so bili v fotelju skriti vsi ženini prihranki! Ni malo takih nesporazumov, ki nastanejo zaradi tega, ker v paru ni dovolj pogovora.« Govorita Dieudonné Gatsinga, ginekolog, in Emerthe, ekonomistka, iz Kigalija v Ruandi. Na izredno sinodo o družini sta bila povabljena kot odgovorna za mlade družine iz Gibanja fokolarov v svoji državi in v Burundiju, Keniji in Ugandi.
Še mlada sta se srečala s skupino, ki se je trudila korenito živeti evangelij in ki je črpala iz duhovnosti gibanja. »Ta ideal sva sprejela za svojega,« pripoveduje Emerthe, »tudi kot par. Ko sva se poročila, sva si obljubila, da ne bova zaprta v svoj krog, ampak se bova darovala drugim. Od tedaj je minilo 26 let. Imava osem otrok, štirje so posvojeni zaradi genocida v Ruandi. Ni bilo lahko skrbeti za osem otrok v času hude družbene in ekonomske krize v naši državi in z njihovimi zelo bolečimi izkušnjami. Toda Bog nama je pomagal in zdaj so vsi odrasli: dva od njiju imata že tri otroke.«
Skupaj upravljata kliniko z dvajsetimi posteljami. »Zaradi svoje službe,« pripoveduje Dieudonné, »sem pogosto v stiku z mamami, ki bi rade zaradi težke nosečnosti naredile splav. Čeprav so moji dnevi vedno zelo polni, vem, da moram pred takimi osebami poiskati ves potreben čas, da jih poslušam do konca, da jih pomirim, da jim govorim o svetosti življenja. Sem boter mnogim otrokom, ki so se rodili zaradi te moje naravnanosti.«
V njunih krajih ne manjka družinskih problemov. Veliko let so žene živele v podrejenem položaju in zdaj bi rade potrdile same sebe. »Danes imajo tudi v Afriki,« pove Emerthe, »mnoga dekleta dostop do visoke izobrazbe in ne dopuščajo več, da bi bile popolnoma podrejene možu. Toda možje še niso pripravljeni na enakopraven odnos in ne vedo, kako naj se vedro soočajo s to spremembo. Zato se vdajo in se gibljejo na dveh ravneh.«
»Ko se srečujeva z mladimi družinami,« pove Dieudonné, »jim prinašava veselo oznanilo krščanskega zakona. Spomnimo jih na obljube, ki so jih sprejeli na dan poroke, in to je, da bosta dva eno samo telo, da skupaj hodita in upoštevata štiri smernice: globok pogovor v paru, skupen družinski denar, skupna vzgoja otrok, molitev v družini. To oznanilo skupaj z izkušnjo živetega evangelija vzbudi upanja v povezan odnos, ki bo v večjem veselju tako za zakonca kot za otroke. Spominjam se moža, ki je zgradil hišo, ne da bi žena vedela za to. Hotel ji je dokazati, da zna nekaj narediti. Ona pa, ker se nista pogovarjala, ni vedela za to in ga je še naprej obsojala. Ko sta odkrila vizijo zakona, o kateri govoriva, sta se zopet srečala in spravila.«
»Veseli naju, ko vidiva te mlade, ki se odgovorno napotijo na pot vere,« pove Emerthe, »se odločijo za krščanski zakon in v ta namen izberejo skromno poročno praznovanje, kar običajno naredi skupnost. Ko se zgodi, da se kljub krščanski pripravi ne uspejo odreči prejšnjemu življenjskemu slogu, se trudimo ohranjati odprt odnos. Ko so pripravljeni za obhajanje zakramenta, se spontano vključijo v skupnost in hodita skupaj naprej.«
Vir: www.focolare.org
