Je možno skrajšati razdaljo?
Izziv med profesorico in dijaki
Sem profesorica biologije. Ko sem nekega dne prišla v zbornico, sem izvedela, da bo naslednji teden sestanek učiteljev: vsi so bili zaskrbljeni zaradi določenega razreda. Problemi so bili običajni: droga, alkohol in druge zlorabe.
Kmalu za tem sem vstopila prav v ta razred in prizor je bil točno tak, kakršnega so mi opisali. Nekaj dijakov tu in tam v učilnici, na koncu razreda ob steni. Nekateri ležijo čez dva sedeža, drugi na klopeh ali se naslanjajo na roke, kakor bi spali. Pozdravim in v odgovor dobim mučno tišino, nihče ne odgovori. Doživljam veliko osamljenost, prazne klopi me ločijo od njih in tako praznino začutim tudi v sebi.
Na misel so mi prišla vsa leta študija, izpopolnjevanja in truda. Z žalostjo sem ugotovila, da mi vse to ne more pomagati. Vendar nisem izgubila poguma: zavedala sem se, da jim moja strokovna usposobljenost ne more dati ničesar, lahko pa jim ponudim ljubezen. Povabila sem jih, naj sedejo bliže, saj nas je malo, a se nihče ni imel namena presesti. Tako sem se napotila h katedru in ga začela potiskati proti klopem. Hrup je v nekaterih prebudil radovednost. Neka dijakinja me je vprašala, kaj hočem narediti. Odgovorila sem jim, da se jim približujem, ker se oni ne približajo meni. Nato sem začela pripovedovati, kako težko je učiti v petek popoldne. Tudi jaz sem utrujena, tako kot oni, a ker smo se potrudili priti do šole, je dobro, da izkoristimo ta čas in nadaljujemo z delom prejšnje učne ure.
Počasi so začeli prihajati. Potem sem opazila, da vsi delajo za biologijo, tudi tisti, ki tega ne delajo nikoli. Na koncu ure sem jih pohvalila za trud in dodala, da sem bila zelo zadovoljna.
Nastopi dan profesorskega zbora. Vsak sodelavec prikaže svoj zorni kot. Ne vem, kaj naj rečem, ker opazim, da moje mnenje ni isto kot njihovo. A iz komentarjev je jasno, da so dijakom všeč ure biologije, ker profesorica – povedo – pripelje kateder blizu klopi. Ker jim je blizu, čutijo, da jih spremlja in zato delajo z večjo gotovostjo in zaupanjem.
Nekaj sodelavcev je polglasno ugotovilo, da bi bila lahko ta ideja dobra tudi zanje. Od tedaj ob svojem prihodu v razred vedno potisnem kateder blizu klopi s pomočjo koga. A zdaj mi tega skoraj ni treba narediti: prve klopi so vedno bolj zasedene.
(Bahia Blanca, Argentina)
Je možno skrajšati razdaljo?
Izziv med profesorico in dijaki
Sem profesorica biologije. Ko sem nekega dne prišla v zbornico, sem izvedela, da bo naslednji teden sestanek učiteljev: vsi so bili zaskrbljeni zaradi določenega razreda. Problemi so bili običajni: droga, alkohol in druge zlorabe.
Kmalu za tem sem vstopila prav v ta razred in prizor je bil točno tak, kakršnega so mi opisali. Nekaj dijakov tu in tam v učilnici, na koncu razreda ob steni. Nekateri ležijo čez dva sedeža, drugi na klopeh ali se naslanjajo na roke, kakor bi spali. Pozdravim in v odgovor dobim mučno tišino, nihče ne odgovori. Doživljam veliko osamljenost, prazne klopi me ločijo od njih in tako praznino začutim tudi v sebi.
Na misel so mi prišla vsa leta študija, izpopolnjevanja in truda. Z žalostjo sem ugotovila, da mi vse to ne more pomagati. Vendar nisem izgubila poguma: zavedala sem se, da jim moja strokovna usposobljenost ne more dati ničesar, lahko pa jim ponudim ljubezen. Povabila sem jih, naj sedejo bliže, saj nas je malo, a se nihče ni imel namena presesti. Tako sem se napotila h katedru in ga začela potiskati proti klopem. Hrup je v nekaterih prebudil radovednost. Neka dijakinja me je vprašala, kaj hočem narediti. Odgovorila sem jim, da se jim približujem, ker se oni ne približajo meni. Nato sem začela pripovedovati, kako težko je učiti v petek popoldne. Tudi jaz sem utrujena, tako kot oni, a ker smo se potrudili priti do šole, je dobro, da izkoristimo ta čas in nadaljujemo z delom prejšnje učne ure.
Počasi so začeli prihajati. Potem sem opazila, da vsi delajo za biologijo, tudi tisti, ki tega ne delajo nikoli. Na koncu ure sem jih pohvalila za trud in dodala, da sem bila zelo zadovoljna.
Nastopi dan profesorskega zbora. Vsak sodelavec prikaže svoj zorni kot. Ne vem, kaj naj rečem, ker opazim, da moje mnenje ni isto kot njihovo. A iz komentarjev je jasno, da so dijakom všeč ure biologije, ker profesorica – povedo – pripelje kateder blizu klopi. Ker jim je blizu, čutijo, da jih spremlja in zato delajo z večjo gotovostjo in zaupanjem.
Nekaj sodelavcev je polglasno ugotovilo, da bi bila lahko ta ideja dobra tudi zanje. Od tedaj ob svojem prihodu v razred vedno potisnem kateder blizu klopi s pomočjo koga. A zdaj mi tega skoraj ni treba narediti: prve klopi so vedno bolj zasedene.
(Bahia Blanca, Argentina)