»Jezus ji je rekel: “Daj mi piti!”« (Jn 4,7) pps najmlajši otroci

Jezus zapušča judejsko pokrajino in je namenjen v Galilejo. Pot ga vodi preko Samarije. Sredi dneva, na soncu, utrujen od poti, sede k vodnjaku, ki ga je bil očak Jakob izkopal 1700 let poprej. Žejen je in nima vedra, da bi zajel vodo. Vodnjak je globok, 35 metrov, kakor lahko vidimo še dandanes.
Učenci so bili odšli v mesto, da bi nakupili hrane. Jezus je ostal sam. Pride žena z vrčem in on jo preprosto prosi, naj mu da piti. Ta prošnja ni v skladu z navadami tistega časa: moški ni nagovarjal ženske, še posebej, če je ni poznal. Poleg tega so bili med Judi in Samarijani spori in verski predsodki: Jezus je Jud in žena Samarijanka. Razprtije in celo sovraštvo med obema narodoma so imeli globoke korenine zgodovinskega in političnega izvora. Med njim in njo je bila še druga, moralna pregrada: Samarijanka je imela več mož in je živela v neurejenih razmerah. Morda zaradi tega ni hodila zajemat vode z drugimi ženami zjutraj ali zvečer, ampak ob nenavadni uri, opoldne: da bi izognila njihovim opazkam.
Jezus ne dopušča, da bi ga pogojevala kakršna koli prepreka, in se začne pogovarjati s tujko. Hoče stopiti v njeno srce in jo prosi:

»Daj mi piti!«
Zanjo hrani dar – dar žive vode. »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije, kdor veruje vame,« je kasneje zaklical v jeruzalemskem templju.1 Voda je nujno potrebna za vsako obliko življenja, še dragocenejša pa je v sušnih pokrajinah, kakršna je Palestina. Jezus hoče dati “živo” vodo, ki je podoba razodetja Boga, ki je Oče in je ljubezen. To je Sveti Duh, Božje življenje, ki ga je prinesel. Vse, kar Jezus daje, je živo in služi življenju: on sam je “živi” kruh,2 je beseda, ki daje življenje,3 je preprosto Življenje.4 Na križu − kakor nam je kasneje povedal Janez, ki je bil priča − mu je eden od vojakov s sulico prebodel stran »in takoj sta pritekli kri in voda«:5 to je skrajni in popolni dar samega sebe.
Toda Jezus ne vsiljuje. Žene ne kara niti zaradi njenega neurejenega sobivanja. On, ki lahko vse da, prosi, ker res potrebuje dar nje same:

»Daj mi piti!«
Prosi jo, ker je utrujen in žejen. On, Gospod življenja, postane berač in ne skriva svoje resnične človeškosti.
Prosi tudi zato, ker ve: če bo žena dala, se bo laže odprla in bo laže tudi sama pripravljena sprejemati.
Na podlagi te prošnje se začne pogovor, v katerem je utemeljevanje, napačno razumevanje in poglabljanje. Na koncu tega pogovora Jezus lahko razodene, kdo je. Dialog je porušil obrambne ograje in privedel do odkritja resnice – vode, ki jo je prinesel. Žena pusti, kar ima v tistem trenutku najdragocenejšega, svoj vrč, ker je našla čisto drugo bogastvo, in teče v mesto, da bi se tudi ona začela pogovarjati z bližnjimi. Tudi ona ne vsiljuje, ampak pripoveduje o tem, kar se je zgodilo, pove svojo izkušnjo in ugiba, kdo je človek, ki ga je bila srečala in jo je prosil:

»Daj mi piti!«
Zdi se mi, da na tej evangeljski strani najdemo napotek za ekumenski dialog, za katerega se vsako leto v tem mesecu spomnimo, kako je nujen. Ob “tednu molitve za edinost kristjanov” se zavemo pohujšljive razdeljenosti med Cerkvami, ki traja že preveč let, in nas vabi, naj pospešimo čase globokega občestva, ki bo premagalo vsako prepreko, kakor je Jezus presegel razcepljenost med Judi in Samarijani.
Razdeljenost med kristjani je samo ena od mnogih needinosti, ki nas bolijo in mučijo na mnogih področjih in jih sestavljajo nesporazumi, spori v družinah ali v stanovanjskih blokih, napetosti pri delu, tiha jeza na priseljence. Prepreke, ki nas pogosto delijo, so lahko družbene, politične ali verske narave ali pa samo posledica različnih kulturnih navad, ki jih ne znamo sprejemati. Povzročajo nasprotja med narodi in etničnimi skupinami, a tudi sovražnost v naši mestni četrti. Se ne bi mogli, kakor Jezus, odpreti drugemu in premagati različnosti in predsodke? Zakaj ne bi poslušali – ne glede na način, kako je izražena – želje po razumevanju, pomoči, po vsaj nekaj pozornosti? Tudi v človeku, ki je z nasprotne strani ali iz drugega kulturnega, verskega ali družbenega okolja, se skriva Jezus, ki nas nagovarja in prosi:

»Daj mi piti!«
Sami od sebe se ob tem spomnimo na drugo podobno Jezusovo besedo, ki jo je izgovoril na križu in jo prav tako navaja Janezov evangelij: »Žejen sem.«6 To je prvobitna potreba, izraz vsake druge potrebe. V vsakem človeku v stiski, v nezaposlenem, osamljenem, v tujcu, tudi če je druge vere ali verskega prepričanja, tudi če je sovražen, lahko prepoznamo Jezusa, ki nam govori: »Žejen sem,« in nas prosi: »Daj mi piti!« Dovolj je ponuditi kozarec vode, da bomo za to poplačani,7 da bomo vzpostavili dialog, ki obnavlja bratstvo.
Tudi mi lahko potem izrazimo svoje potrebe, ne da bi se sramovali, da “smo žejni”, in tudi mi lahko prosimo: »Daj mi piti!« Tako se bo lahko začel iskren dialog in konkretno občestvo, ne da bi se bali različnosti in tveganja, da podelimo svojo misel in sprejmemo misel drugega. Pri tem se bomo opirali predvsem na možnosti tistega, ki ga imamo pred seboj, na vrednote, ki so v njem, čeprav skrite, kakor je naredil Jezus, ki je v ženi znal prepoznati nekaj, česar sam ni mogel narediti – zajeti vodo.
Fabio Ciardi

1. Jn 7,37; 2. prim. Jn 6,51sl.; 3. prim. Jn 5,25; 4. prim. 11,25-26; 5. Jn 19,34; 6. Jn 19,28; 7. prim. Mt 10,42.