Naslov je zelo aktualen, čeprav je Igino Giordani o tem jasno spregovoril leta 1964 v knjigi ‘Segno di contraddizione’ (Znamenje nasprotovanja). Misli prinašajo strastno moč človeka, za katerega je vera zajeta v skupnostno razsežnost in ne samo za lastno uporabo in porabo.Vera je ogenj, ki raste bolj, če se je nauči več duš: kdor jo zapre vase, tvega, da bo ogenj v njem ugasnil, saj ni kisika, ki ga daje ljubezen, ljubezen pa se širi in ni osredotočena nase. Če imamo vero zase, nismo naredili vsega, dolžni smo jo dati drugim. Vera se rodi v vesti, a v njej ne umre. Rodi se in se širi navzven. Če jo zapremo vase kot v skrinjo, da v njej potlačimo brezmejnost Boga in ljubezni, to je, skazimo jo in jo omejimo, iz tega pa nastane bogočastje po naši mero, ljubosumno na bogočastje drugega; to je poskus sektaštva, da ugrabi božanstvo za lastne potrebe. Namesto našega Jezusa, moj Jezus: katoliškost se skrči na smrt, bratstvo je živo razkosano. Postanemo nasprotje katolištva, in to nevede, saj praktično uporabljamo načelo vsakega zase in mene za vse, v katerem se razblini solidarnost Kristusovega skrivnostnega telesa. Kakor bi v človeškem organizmu ena celica ali en organ deloval samo zase, nepovezan z drugimi.
Toda – in v tem je moč prave osebnosti – posameznik ne živi sam zase, nasprotno, živi čim manj zase in njegovo duhovno napredovanje je nenehna odpoved sebe. Ko namreč služi drugim, služi Bogu in samemu sebi. Po Kristusovem protislovju tisti, ki bolj misli nase, najmanj misli nase: skopuh, ki umre zaradi strahu in lakote; laže se je rešiti po drugih ljudeh, saj je Bog podelil odrešenje glede na dela ljudi, to je na pozornost do bližnjega, s čimer udejanja zakon ljubezni, ki ni vezan na Boga samo po veri, ampak tudi po ljubezni, ki postaja dejanja; veri, ki jo ponazarjajo dejanja, s katerimi nismo pred Bogom samo na štiri oči, ampak v družbi bratov, kakor je vsak sin pred očetom, z dolžnostjo biti solidaren.
Zagon v višino ga vodi k Bogu, drug zagon na široko ga vodi k človeštvu: oba nista neodvisna, ampak povezana, kakor sta povezana oba dela križa, ki se srečata v Kristusovem srcu. Bolj ko se en del dviga, toliko bolj se drugi širi. Bolj ko ljubimo Boga, bolj iščemo ljudi in v vsakem človeku sije podoba Boga.
Igino Giordani, iz knjige Segno di Contraddizione, Città Nuova, 1964- str. 272-274/ str.321
www.iginogiordani.info
Toda – in v tem je moč prave osebnosti – posameznik ne živi sam zase, nasprotno, živi čim manj zase in njegovo duhovno napredovanje je nenehna odpoved sebe. Ko namreč služi drugim, služi Bogu in samemu sebi. Po Kristusovem protislovju tisti, ki bolj misli nase, najmanj misli nase: skopuh, ki umre zaradi strahu in lakote; laže se je rešiti po drugih ljudeh, saj je Bog podelil odrešenje glede na dela ljudi, to je na pozornost do bližnjega, s čimer udejanja zakon ljubezni, ki ni vezan na Boga samo po veri, ampak tudi po ljubezni, ki postaja dejanja; veri, ki jo ponazarjajo dejanja, s katerimi nismo pred Bogom samo na štiri oči, ampak v družbi bratov, kakor je vsak sin pred očetom, z dolžnostjo biti solidaren.
Zagon v višino ga vodi k Bogu, drug zagon na široko ga vodi k človeštvu: oba nista neodvisna, ampak povezana, kakor sta povezana oba dela križa, ki se srečata v Kristusovem srcu. Bolj ko se en del dviga, toliko bolj se drugi širi. Bolj ko ljubimo Boga, bolj iščemo ljudi in v vsakem človeku sije podoba Boga.
Igino Giordani, iz knjige Segno di Contraddizione, Città Nuova, 1964- str. 272-274/ str.321
www.iginogiordani.info
