Ali aplikacije, ki jih vsak dan uporabljamo na naših pametnih telefonih, nad nami “izvajajo nasilje”? Razmišljanje je vzeto iz spletnega dnevnika.
Danes postaja vse bolj vsakdanje, da se pogovarjaš z nekom in ta med pogovorom uporablja klepetalnico ene izmed družbenih mrež. Običajno bi pa bilo, da se med pogovorom gledamo v oči …
To je prava patološka odvisnost, ki zajema različne aplikacije za sporočanje na naših pametnih telefonih. Vsak dan razpošljemo po 30 milijard sporočil na whatsappu in 1,65 milijard uporabnikov pogleda na facebook vsaj enkrat na mesec (podatki iz leta 2016). Pred nekaj leti, ko se je whatsapp šele dobro začel, sem napisala kratek priročnik o uporabi mreže.
Razni “Dober dan!”, “Lahko noč!”, slike, grafi, srca in srčeca, video posnetki se vsak dan pojavljajo na naših telefonih. A povedano po resnici so nekateri že naveličani teh novih možnosti za sporočanje.
Vsak izmed nas je vključen v skupine hipnega sporočanja: skupine sodelavcev, prijateljev, družinskih članov, sošolcev in celo sosesk. Zelo močne so skupine pogumnih mam učencev, ki z vsemi močmi kontrolirajo didaktiko, učitelje in vodstvo šole, otroke, ki kar naprej klepetajo v razredih pred učitelji. Po drugi strani se ljudje trudijo omejiti širjenje stalne uporabe aplikacij v šolah, a zdi se mi, da so se vdali v usodo.
Skratka, vzpostavila se je nekakšna tiranija aplikacij za sporočanje, ki deluje tudi na odrasle, saj jih vedno bolj uporabljajo in dajejo najboljše od sebe, zelo pogosto pa najslabše od sebe. Na stotine smeškov bralec pogosto popači in če odgovor, zaradi najrazličnejših razlogov, ne pride takoj (vključno s pravico, da se baterija pametnega telefona kdaj izprazni), nastane v klepetalnici panika in seveda razlog za številne nesporazume in težave pri sporočanju prag zaradi tega, kako se vse to uporablja. »Ni pomembno, če si v službi, se ukvarjaš s športom ali si na pogrebu. Ni pomembno niti to, če je bilo sporočilo poslano dvakrat. Odgovor mora biti takojšen«, ugotavlja Jaime Hoyos na svojem portalu LaInformacion.com. To pa pomeni, da mora biti uporabnik ves čas na razpolago.
Druga lepa navada je tale: naj dvigne roko tisti, ki ni nikoli pomislil niti za hip, da bi koga iz skupine izbrisal ali da bi zapustil skupino; tisti, ki morda uporablja to tehnologijo za potrjevanje svoje prevlade v skupini in hoče med vrsticami drugemu povedati: »Ti zame nisi pomemben!« Tudi to je zelo razširjen način, ko odgovor ne pride takoj. Da, priče smo prehodu od tekoče, hitre in prosojne komunikacije k ne-komunikaciji, to je, ko povzročimo našim odnosom ‘nepovratno’ škodo. Zato pozor! Pravi namen komunikacije je končno ta, da bi utrdili odnose (facebook je nastal zaradi tega). Če ne sporočamo s srcem, je bolje molčati.
Vedno bolj sem prepričana, da lahko imamo vsa mogoča komunikacijska orodja sveta, vendar pa ne more nič, popolnoma nič nadomestiti pogleda človeškega bitja, kakor pravi Paulo Coelho.
Iz spletnega dnevnika “Kaj veš o pšeničnem polju” http://patriziamazzola.blogspot.it/2017/08/prigionieri-della-comunicazione.html?m=1
