Mlada pravoslavka iz Litve pripoveduje o dogodkih iz svojega življenja.
Živjo, sem Jolanta, pravoslavna gen iz Litve. V Gibanju fokolarov nisem dolgo, a vedno sem verjela v Boga in od malega sem živela s skupnostjo svoje Cerkve. Vse do do “viharnega” časa svoje pubertete, ko sem tudi zato, ker v skupini ni bilo drugih mladih, izgubila pogum, nisem bila več aktivna in sem se oddaljila.
V Litvi je večina prebivalstva katoliškega, jaz pa sem pravoslavna in Rusinja. Neki prijatelj, ki je vedel, da se želim darovati drugim zaradi Boga, me je povabil, naj spoznam »njegove katoliške prijatelje, ki mi bodo prav gotovo všeč. Med njimi sem se takoj počutila domače in ta občutek se je še okrepil, ko sem se udeležila mariapolija, večdnevnega srečanja z ljudmi različne starosti. Tam sem doživela posebno ozračje edinosti in medsebojne ljubezni. Ko sem o tem svojem veselju povedala neki osebi, mi je rekla: »To bi ti morala živeti tudi v svoji Cerkvi.« Nasmehnila sem se, a se mi je zdelo nemogoče.
Z drugimi dekleti, s katerimi skupaj živimo duhovnost edinosti, z gen, smo organizirale “kavarno za mlade” – prostor za tematske večere, načrte in razvedrilne aktivnosti, da bi pri mladih spodbujali ustvarjalnost in druženje. Na takšen večer smo nekoč povabili mlade iz pravoslavne skupnosti in tako sem začela znova vzpostavljati stik z njimi. Vse se je tako dobro odvijalo, da se je neka njihova skupina udeležila tudi teka za edinost. Po vsem tem sem prejela pismo odgovornega za pravoslavno skupnost, ki me je povabil, naj se pridružim njihovim dejavnostim in podelim z njimi izkušnjo z mladimi iz Gibanja fokolarov, kajti manjkala jim je taka oblika izkušnje. To pismo me je ganilo in takoj sem pristala na to.
Začela sem hoditi na srečanja mladih in prosili so me, naj pomagam pripraviti poletno taborjenje za otroke. Da bi to lahko izvedla, sem prenehala iskati službo, še več, morala sem dobesedno odkloniti več ponudb, ki sem jih prejela. Odšla sem z rahlim strahom, ker nisem imela veliko organizacijskih izkušenj. Jasno pa mi je bilo, kaj je namen taborjenja: graditi mostove edinosti. Zdaj se lahko samo zahvaljujem Bogu, ker smo bili z drugimi organizatorji na koncu prava družina. Tako imam kar tri “družine”: svojo naravno družino, pravoslavno Cerkev in Gibanje fokolarov. Sem edinka in vedno sem se čutila nekoliko osamljena, zdaj pa imam veliko pravih bratov in sester.
Po taborjenju sem še bolj vstopila v življenje pravoslavne skupnosti. Zdaj se udeležujem številnih dejavnosti, ki jih sama pomagam organizirati. Povedala vam bom skrivnost: pripravljamo božično praznovanje, ki bi moralo biti sredi januarja (pravoslavni namreč praznujemo božič 7. januarja). To bo lepa priložnost za mlade pravoslavce in za tiste iz Gibanja fokolarov, da bomo združili sile in skupaj pripravili lepo praznovanje.
Ker sem spoznala to duhovnost, imam znova zaupanje v Božjo voljo. In zaradi tega zaupanja se čudeži dogajajo vsak dan. Chiara Lubich je povedala: »Življenje je sestavljeno iz sedanjih trenutkov in samo ti imajo vrednost za nekoga, ki hoče kaj uresničiti.«
