(Mt 26,41).
»Čujte in molite, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, a meso je slabotno.«1
S temi besedami se je Jezus v času svojega trpljenja v vrtu Getsemani obrnil na Petra, Jakoba in Janeza, ko je videl, da jih je premagal spanec. Te tri apostole je vzel s seboj – iste tri, ki so bili priče njegovega spremenjenja na gori Tabor – da bi mu bili blizu v teh težkih trenutkih in da bi se skupaj z njim z molitvijo pripravljali, kajti to, kar se je moralo zgoditi, bo tudi zanje strašna preizkušnja.
»Čujte in molite, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, a meso je slabotno.«
Če beremo te besede v luči okoliščin, v katerih so bile izgovorjene, jih je treba – bolj kot Jezusov nasvet učencem – razumeti kot odsev njegovega duševnega stanja, to je načina, kako se pripravlja na preizkušnjo. Pred bližajočim se trpljenjem moli z vsemi silami svojega duha, bojuje se proti smrtnemu strahu in grôzi, vrže se v Očetovo ljubezen, da bi ostal do konca zvest njegovi volji, in spodbuja svoje apostole, da bi storili enako.
Jezus tako postane zgled tistemu, ki se mora spoprijeti s preizkušnjo, in hkrati je kot brat, ki se nam pridruži v težkem trenutku.
»Čujte in molite, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, a meso je slabotno.«
Spodbudo k čuječnosti Jezus pogosto ponavlja. Čuti zanj pomeni ne dopustiti, da bi nas premagal duhovni spanec, biti vedno pripravljeni ustreči Božji volji, znati razpoznavati znamenja Božje volje v vsakdanjem življenju, predvsem pa gledati na težave in trpljenje v luči Božje ljubezni.
In čuječnosti ne moremo ločiti od molitve, kajti molitev je nepogrešljiva, da premagamo preizkušnjo. Krhkost (»slabotnost mesa«2), ki je v človeški naravi, je mogoče premagati z močjo, ki izhaja iz Duha.
»Čujte in molite, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, a meso je slabotno.«
Kako naj živimo besedo življenja tega meseca?
Tudi mi moramo računati s tem, da bomo naleteli na preizkušnje: majhne in velike srečujemo vsak dan. To so običajne, tipične preizkušnje, na katere vsak kristjan gotovo nekega dne naleti. Jezus nas torej opozarja, da je prvi pogoj, da premagamo preizkušnjo, vsako preizkušnjo, čuječnost. Gre za to, da jih znamo prepoznavati, da se zavedamo, da preizkušnje, ki jih Bog dopušča, ne prihajajo zato, da bi izgubili pogum, temveč zato, da bi jih premagali in duhovno zoreli.
Obenem moramo moliti. Molitev je potrebna, saj smo v takih trenutkih bolj izpostavljeni dvema skušnjavama: po eni strani domišljanju, da se bomo izvlekli sami; po drugi strani pa nasprotnemu občutku, to je strahu, da ne bomo zmogli, kakor da bi preizkušnja presegala naše moči. Toda Jezus nam zagotavlja, da nas nebeški Oče ne bo pustil brez moči Svetega Duha, če bomo čuječi in ga bomo zanjo z vero prosili.
Chiara Lubich