»Celotna postava je izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«
(Gal 5,14) najmlajši čb b

»Celotna postava je izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«
To je eden izmed izrekov apostola Pavla: kratek, čudovit, jedrnat, razsvetljujoč.
Pove nam, na čem mora temeljiti krščansko ravnanje, kaj ga mora vselej navdihovati: ljubezen do bližnjega.
Apostol vidi v izvrševanju te zapovedi popolno izpolnitev postave. Ta namreč pravi: ne prešuštvuj, ne ubijaj, ne kradi, ne želi … vemo pa, da tisti, ki ljubi, vsega tega ne počenja: kdor ljubi, ne ubija, ne krade …

»Celotna postava je izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«
Toda ljubezen ni le v tem, da se izogibljemo slabega. Kdor ljubi, je odprt za druge, hoče dobro in to tudi dela, se daruje drugim tudi do te mere, da za ljubljenega daruje življenje.
Zato Pavel piše, da z ljubeznijo do bližnjega postavo ne le izpolnjujemo, temveč jo “v polnosti” uresničujemo.

»Celotna postava je izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«
Če je vsa postava v ljubezni do bližnjega, potem moramo videti v drugih zapovedih sredstva, ki nas razsvetljujejo in vodijo, da znamo najti v zapletenih življenjskih položajih pot, da ljubimo druge; iz drugih zapovedi je torej treba znati razbirati Božje namene, njegovo voljo.
On hoče, da smo pokorni, čisti, da se znamo odrekati, da smo krotki, usmiljeni, ubogi … zato, da bolje uresničujemo zapoved ljubezni.

»Celotna postava je izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«
Lahko bi se vprašali: kako to, da apostol nič ne govori o ljubezni do Boga?
Ljubezen do Boga in do bližnjega si nista v nasprotju. Druga, to je ljubezen do bližnjega, je celo izraz prve, to je ljubezni do Boga. Ljubiti Boga namreč pomeni izpolnjevati njegovo voljo. In njegova volja je, da ljubimo bližnjega.

»Celotna postava je izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«
Kako naj uresničujemo to besedo?
Saj je jasno: tako, da ljubimo bližnjega; da ga zares ljubimo.
To pomeni, da se mu darujemo, ne da bi kaj pričakovali.
Tisti, ki uporablja bližnjega za svoje lastne namene, naj bodo še tako duhovni, kot je lahko lastno posvečenje, ne ljubi. Treba je ljubiti bližnjega, ne sebe.
Toda nedvomno bo tisti, ki tako ljubi, resnično postal svet; bo »popoln kakor Oče«, ker bo izpolnil najboljše, kar more: Božjo voljo bo zadel v bistvo in jo uresničeval ter tako izpolnil postavo.
Mar ne bomo ob koncu življenja sojeni edinole po tej ljubezni?
Chiara Lubich

Beseda življenja za junij 1983.