»Bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«
(Jn 16,33) najmlajši čb barvno pps

»Bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«
S temi besedami Jezus konča poslovilni govor učencem pri svoji zadnji večerji, preden je bil izročen v roke tistim, ki so ga umorili. V tem jedrnatem govoru je učencem razodel najglobljo resničnost svojega odnosa z Očetom in poslanstva, ki mu ga je Oče zaupal.
Jezus zapušča svet in se vrača k Očetu, učenci pa bodo ostali, da bi nadaljevali njegovo delo. Tudi nje – kakor njega – bodo sovražili, preganjali in celo umorili.1 Njihovo poslanstvo bo težko, kakor je bilo njegovo. Jezus dobro ve za težave in preizkušnje, s katerimi se bodo morali spoprijeti njegovi prijatelji: »Na svetu imate stisko,«2 jim je malo pred tem rekel.
Jezus nagovarja apostole, ki so bili zbrani ob njem pri zadnji večerji, v mislih pa ima vse rodove učencev, ki bodo hodili za njim v naslednjih stoletjih, tudi nas.
In res je. Čeprav je naša pot posejana z radostmi, na njej ne manjka “stisk”: negotova prihodnost, nestalno delo, revščina in bolezni, trpljenje zaradi naravnih nesreč in vojn, nasilje, ki se širi doma in med narodi. Nekatere stiske so povezane s tem, ker smo kristjani: vsakdanji boj, da bi ostali zvesti evangeliju, občutek nemoči pred družbo, ki se zdi neobčutljiva za Božje sporočilo, zasmehovanje, zaničevanje, če že ne odkrito preganjanje tistih, ki ne razumejo Cerkve ali so proti njej.
Jezus pozna stiske, saj jih je doživljal sam, a pravi: »Bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«

Ta tako odločna in prepričana trditev se zdi protislovna. Kako lahko Jezus trdi, da je premagal svet, ko so ga le nekaj trenutkov za tem, ko je izgovoril te besede, prijeli, bičali, obsodili in na najbolj krut in sramoten način umorili? Ni videti kot zmagovalec, ampak je videti izdan, zavržen, izničen, torej presenetljivo poražen.
V čem je njegova zmaga? Gotovo v vstajenju: smrt ga ni mogla zadržati v svoji posesti. Njegova zmaga je tako mogočna, da smo je deležni tudi mi: postane navzoča med nami in nas ponese s seboj v polno življenje, v novo stvarstvo.
A še prej je bila njegova zmaga sámo dejanje največje ljubezni, s katerim je za nas dal življenje. Tu, v porazu, je v polnosti zmagal. Ko je prodrl v vsak kotiček smrti, nas je osvobodil vsega, kar nas stiska, in je vse, kar je negativnega, vsako našo temo in bolečino, spremenil v srečanje z njim, Bogom, Ljubeznijo, s polnostjo.
Zdi se, da je Pavel vsakokrat, ko je pomislil na Jezusovo zmago, od veselja ponorel. Če se je Jezus, tako je trdil, spoprijel z vsako tegobo, tudi z največjo – smrtjo –, in zmagal, lahko tudi mi z njim in v njem premagamo vsako težavo, še več, zaradi njegove ljubezni smo “zmagovalci”: »Prepričan sem: ne smrt ne življenje, […] ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu.«3
Tedaj razumemo Jezusovo vabilo, naj se ničesar ne bojimo: »Bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«

Ta Jezusova beseda, ki jo bomo ohranjali živo ves ta mesec, nam bo lahko vlivala zaupanje in upanje. Čeprav so okoliščine, v katerih smo, še tako trde in težke, imamo gotovost, da jih je Jezus že sprejel za svoje in jih premagal.
Tudi če v sebi nimamo njegove notranje moči, imamo njega samega, ki živi in se z nami bojuje. »Če si premagal svet,« mu bomo lahko rekli, ko bomo čutili, da nas zmagujejo težave, preizkušnje, skušnjave, »boš znal premagati tudi to mojo “stisko”. Meni, moji družini, mojim delovnim kolegom se zdi to, kar se dogaja, nepremostljiva ovira, vtis imamo, da ne bomo zmogli, a s teboj med nami bomo našli pogum in moč, da se bomo spoprijeli s to nesrečo, da bomo “zmagovalci”.«
Ne gre za zmagoslavno gledanje na krščansko življenje, kakor da bi bilo vse láhko in že rešeno. Jezus je zmagoslaven prav v trenutku, ko je potopljen v dramo trpljenja, krivičnosti, zapuščenosti in smrti. Njegova zmaga je zmaga človeka, ki se iz ljubezni spoprime z bolečino, človeka, ki veruje v življenje po smrti.
Morda bomo morali včasih tudi mi, kakor Jezus in mučenci, čakati nebes, da bomo videli polno zmago nad zlom. Pogosto se bojimo govoriti o nebesih, kakor da bi bila misel nanje mamilo, da se ne bi pogumno soočili s težavami, omrtvičenje, da bi ublažili trpljenje, alibi, da se ne bi bojevali proti krivicam. V resnici pa sta upanje na nebesa in vera v vstajenje močni spodbudi, da se spoprimemo z nadlogami, da podpiramo druge v preizkušnjah in da verujemo: končna beseda je beseda ljubezni, ki premaga sovraštvo, beseda življenja, ki porazi smrt.
Vsakokrat, ko naletimo na kakršno koli težavo – osebno, naših bližnjih ali ljudi po različnih delih sveta, za katere zvemo – torej obnovimo zaupanje v Jezusa, ki je navzoč v nas in med nami, ki je premagal svet, ki nas napravlja deležne svoje zmage, ki nam odpira nebesa, kamor je odšel, da nam pripravi prostor. Tako bomo našli pogum, da se spoprimemo z vsako preizkušnjo. Vse bomo lahko premagali v njem, ki nam daje moč.
Fabio Ciardi

1. Prim. Jn 15,18.20; 16,2; 2. Jn 16,33; 3. Rim 8,37–38; prim. 1 Kor 15,57.