»Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.«
(Ef 4,32)

Ni lepšega, kakor da nam kdo reče: »Rad te imam.« Ko nas ima kdo rad, se ne počutimo osamljene, zanesljivo hodimo in lahko se spoprijemamo tudi s težavami in kritičnimi razmerami. Če ljubezen postane medsebojna, se upanje in zaupanje okrepita in počutimo se varne. Vsi vemo, da otroci za zdrav razvoj potrebujejo okolje, ki je polno ljubezni, potrebujejo nekoga, ki jih ima rad. To pa velja za vsa življenjska obdobja. Zato nas beseda življenja vabi, naj bomo drug do drugega “dobrosrčni”, to je, naj se imamo radi, za zgled pa nam daje Boga samega.
Prav njegov zgled nas spominja, da imeti nekoga rad ni le čustvo, ampak zelo konkretno in zahtevno prizadevanje za to, da “hočemo dobro drugega”. V Jezusu se je Bog približal bolnim in ubogim, v Jezusu so se mu smilile množice in je bil usmiljen do grešnikov ter je odpustil tistim, ki so ga križali.
Tudi za nas to, da hočemo dobro drugega, pomeni, da ga poslušamo, smo do njega iskreno pozorni, delimo njegove radosti in preizkušnje, zanj skrbimo in ga spremljamo na njegovi poti. Drugi nikoli ni tujec, ampak je brat, je sestra, ki mi pripada in kateremu/kateri hočem služiti. To je vse kaj drugega kot to, da imamo drugega za tekmeca, sovražnika, ali mu celo želimo kaj slabega, tako da ga hočemo uničiti, celo odstraniti, kakor nam na žalost vsak dan znova beremo v črnih kronikah. Morda se ne spustimo tako daleč, toda ali se ne dogaja tudi nam, da v sebi kopičimo zamero, nezaupanje, mržnjo ali pa smo “samo” ravnodušni oziroma se ne zmenimo za ljudi, ki so nam naredili kaj slabega, so nam nesimpatični ali pa ne pripadajo našemu družbenemu krogu?
To, da hočemo dobro drugega – tako nas uči beseda življenja –, pomeni, da stopimo na pot usmiljenja, pripravljeni, da si odpustimo vsakokrat, ko pogrešimo. Chiara Lubich v zvezi s tem pripoveduje, kako je na začetku izkušnje svoje nove krščanske skupnosti s prvimi tovarišicami sklenila zavezo medsebojne ljubezni, da bi tako uresničila Jezusovo zapoved. A kljub temu »posebno na začetku za skupino deklet ni bilo vedno lahko korenito živeti ljubezen. Čeprav smo imele podporo v posebnem Božjem daru, smo bile ljudje kot vsi drugi in tudi med nami, v naših odnosih, se je lahko nabral prah in je edinost oslabela. To se je dogajalo denimo, ko smo opazile napake in nepopolnosti drugih in smo jih obsojale. Zato se je tok medsebojne ljubezni ohladil.
Na to smo se odzvale tako, da smo nekega dne med seboj sklenile zavezo, ki smo jo imenovale “zaveza usmiljenja”. Odločile smo se, da bomo vsako jutro bližnjega, ki ga bomo srečale – v fokolaru, v šoli, na delu itd. – videle kot novega, čisto novega človeka in bomo pozabile na njegove male pomanjkljivosti, njegove napake ter bomo raje vse pokrile z ljubeznijo. Tako smo se s to popolno amnestijo našega srca, s splošnim odpuščanjem približale vsakomur. Zaveza je bila močna, zanjo smo se odločile vse skupaj, pomagala pa nam je, da smo bile v ljubezni vedno prve in smo tako posnemale usmiljenega Boga, ki odpušča in pozablja.«1
Zaveza usmiljenja! Mar ne bi bil to lahko način, da zrastemo v dobrosrčnosti?
Fabio Ciardi