»Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili.«
(Mt 11,28) najmlajši b čb pps

Utrujeni in obremenjeni: ti dve besedi nas spominjata na podobo ljudi – to so možje in žene, mladi, otroci in ostareli –, ki na različne načine nosijo bremena po poti življenja in upajo, da se jih bodo nekega dne znebili.
V tem odlomku Matejevega evangelija Jezus vabi: »Pridite k meni …«
Okoli njega je bila množica, ki je prišla, da bi ga videla in poslušala; mnogi od njih so bili preprosti, ubogi ljudje, ki so imeli le malo znanja in niso bili sposobni spoznavati in izvrševati vseh zapletenih verskih predpisov tistega časa. Poleg tega so nanje pritiskali davki in rimska oblast, in tega bremena pogosto niso mogli več prenašati. Bili so v težavah in so iskali možnosti za boljše življenje.
Jezus je bil v svojem nauku posebno naklonjen njim in vsem tistim, ki so bili iz družbe izključeni, ker so jih imeli za grešnike. Želel je, da bi mogli vsi razumeti in sprejeti najpomembnejši zakon, ki odpira vrata Očetove hiše: zakon ljubezni. Bog namreč razkriva svoja čudovita dela tistim, ki imajo odprto in preprosto srce.
A Jezus danes vabi tudi nas, naj se mu približamo. Razodel se je kot vidno obličje Boga, ki je ljubezen, Boga, ki nas neizmerno ljubi takšne, kakršni smo, z našimi sposobnostmi in našimi omejenostmi, našimi željami in padci! In vabi nas, naj zaupamo v njegov “zakon”, ki ni breme, ki bi nas pritiskalo k tlom, ampak prijeten jarem. Ta zakon lahko vsem, ki ga uresničujejo, napolni srce z veseljem. Od nas pa zahteva trud, da se ne ukvarjamo sami s seboj, temveč da iz svojega življenja dan za dnem ustvarjamo vedno polnejši dar za druge.

»Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili.«
Jezus izreka tudi obljubo: » … dal vam bom, da se boste spočili.«
Kako pa? Predvsem s svojo navzočnostjo, ki je v nas močnejša in globlja, če ga izberemo kot trdno točko našega življenja; nato s posebno lučjo, ki razsvetljuje naše vsakdanje korake in nam odkriva smisel življenja, tudi kadar so zunanje okoliščine težavne. Če bomo poleg tega začeli ljubiti, kakor je ljubil Jezus, bomo v ljubezni našli moč, da gremo naprej, in polnost svobode, saj si Božje življenje v nas utira pot.
Tako je zapisala Chiara Lubich: »Kristjan, ki si vedno ne prizadeva, da ljubi, ne zasluži imena kristjan. To pa zato, ker vse Jezusove zapovedi povzema ena sama: zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega, v katerem moramo videti in ljubiti Jezusa. Ljubezen ni zgolj čustvenost, ampak se kaže v konkretnem življenju, v služenju bratom, zlasti tistim, ki so nam blizu, začenši z majhnimi stvarmi, z najbolj preprostimi pozornostmi. Karel de Foucauld pravi: “Kadar koga ljubimo, smo stvarno v njem, smo v njem z ljubeznijo, v njem živimo z ljubeznijo, ne živimo več v sebi, nismo ʻnavezani’ nase, smo ʻzunaj sebe’.”1 Zaradi te ljubezni si utre v nas pot njegova luč, Jezusova luč, kakor je obljubil: “Kdor me ljubi, … se mu bom razodel.2 Ljubezen je vir luči: ko ljubimo, bolje razumemo Boga, ki je ljubezen.«3
Sprejmimo Jezusovo povabilo, naj pridemo k njemu in priznajmo ga za vir našega upanja in našega miru.
Sprejmimo njegovo “zapoved” in si prizadevajmo za ljubezen, kakor je ljubil on, v tisoč priložnostih, ki se nam ponujajo vsak dan v družini, župniji in na delu: na žalitve odgovarjajmo z odpuščanjem, raje kot zidove gradimo mostove in služimo tistemu, ki ga pestijo težave.
V tej zapovedi tako ne bomo naleteli na bremena, temveč nam bo dala peruti, ki nas bodo ponesle v višave.
Letizia Magri