»Dovolj ti je moja milost, moč se namreč v slabotnosti izpopolnjuje.«
(2 Kor 12,9) pps

V drugem pismu skupnosti v Korintu se apostol Pavel sooča z nekaterimi, ki dvomijo o legitimnosti njegove apostolske dejavnosti, a se ne brani z naštevanjem svojih zaslug in uspehov. Nasprotno, poudarja delo, ki ga je Bog izvršil v njem in po njem.
Pavel omenja svojo mistično izkušnjo globokega odnosa z Bogom,1 a takoj zatem spregovori o svojem trpljenju zaradi “trna”, ki ga muči. Ne razloži, za kaj v resnici gre, a razumemo, da se sooča z veliko težavo, ki bi ga utegnila omejevati pri njegovem oznanjevalnem delu. Zato je, tako nam zaupa, Boga prosil, naj ga reši ovire, a Božji odgovor je bil presenetljiv:
»Dovolj ti je moja milost, moč se namreč v slabotnosti izpopolnjuje.«

Vsi nenehno doživljamo telesne, psihološke in duhovne šibkosti, tako pri sebi kot pri drugih, in obdaja nas človeštvo, ki pogosto trpi in je izgubljeno. Počutimo se slabotne in nesposobne, da bi reševali takšne težave, niti spoprijeti se ne zmoremo z njimi, pazimo kvečjemu na to, da nikomur ne storimo česa slabega.
Ta Pavlova izkušnja pa nam odpira novo obzorje: če priznamo in sprejmemo svojo slabotnost, se lahko v polnosti prepustimo rokam Očeta, ki nas ljubi takšne, kakršni smo, in ki nam ponuja roko na naši poti. V pismu namreč Pavel tudi pravi: »Kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan.«2
S tem v zvezi je Chiara Lubich zapisala: »Naš razum se upira takšni trditvi, saj v njej očitno vidi nasprotje ali vsaj drzno protislovje. Toda trditev izraža eno od najvišjih resnic krščanske vere. Jezus nam jo razlaga s svojim življenjem in zlasti s svojo smrtjo. Kdaj je dovršil delo, ki mu ga je zaupal Oče? Kdaj je odrešil človeštvo? Kdaj je premagal greh? Ko je izničen umrl na križu in zaklical: “Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?” Jezus je bil najmočnejši prav takrat, ko je bil najslabotnejši. Lahko bi bil namreč že samo s svojim pridiganjem ali s kakšnim dodatnim čudežem ali z drugim posebnim dejanjem osnoval novo Božje ljudstvo. Toda ne. Ne, ker je Cerkev Božje delo in Božja dela cvetijo v bolečini, samo v bolečini. Torej se v naši slabotnosti, v izkušnji krhkosti skriva posebna priložnost: da izkusimo moč Kristusa, ki je umrl in vstal.«3

»Dovolj ti je moja milost, moč se namreč v slabotnosti izpopolnjuje.«
To je evangeljsko protislovje: krotkim je v dediščino obljubljena dežela;4 Marija v Magnifikatu5 poveličuje Gospodovo moč, ki se lahko izrazi popolnoma in dokončno, v osebni zgodbi in v zgodovini človeštva, prav v obnebju majhnosti in popolnega zaupanja v Božje delovanje.
Ko Chiara razlaga Pavlovo izkušnjo, svetuje tudi: »Kristjani se moramo odločati čisto drugače, kakor se navadno odločajo ljudje. Tukaj gremo res proti toku. Svet svoje življenjske ideale vidi večinoma v uspehu, oblasti, ugledu … Pavel pa prav nasprotno pravi, da se je treba hvaliti s slabostmi /…/ Zaupajmo v Boga. On bo deloval v naši slabotnosti, na našem niču. In ko je na delu On, smo lahko prepričani, da izvršuje dela, ki imajo vrednost, izžarevajo trajno dobro in koristijo resničnim potrebam posameznikov in skupnosti.«6
Letizia Magri

1 Prim. 2 Kor 11,1–7°.
2 Prim. 2 Kor 12,10.
3 Prim. Ch. Lubich, Dragoceni trenutki, Novi svet, 37 [2000], 7–8, str. 7.
4 Prim. Mt 5,5.
5 Prim. Lk 1,46–55.
6 Prim. Ch. Lubich, Beseda življenja, 7/1982, str. 9.