Junaška ljubezen – nič manj kot to!

Duhovna misel Chiare Lubich o vedno novem odkritju osrednjosti ljubezni do bližnjega.

[…] Danes vam želim ponovno govoriti o ljubezni, in sicer prav o ljubezni do bližnjega.
Kakšna mora biti ta ljubezen, da bo v skladu s tem, kar od nas zahteva Jezus?
Kakor vemo, je to ljubezen, ki ima za mero smrt: da smo pripravljeni umreti za druge, za vsakega bližnjega.
Torej junaška ljubezen – nič manj kot to. To je ljubezen: »kakor sem vas ljubil jaz«. In prav v takšni ljubezni, ki jo tako razumemo in živimo, najdemo mi iz Gibanja fokolarov pot, da se v življenju posvečujemo, in značilen način, da iz njega naredimo sveto potovanje.
Če bližnjega ljubimo tako, pridobi s tem vse naše duhovno življenje v skladu z duhovnostjo edinosti. To sem odkrila v teh dneh, ko sem se trudila, da bi tudi sama živela tako, in to odkritje bi vam rada posredovala.
Veste, da je vsaka duhovnost eden izmed načinov, kako živimo krščanstvo, vsaka duhovnost je življenje. In življenje ima tisočere vidike.
Vendar jih v naši duhovnosti navadno upoštevamo deset, za katere se nam zdi, da zajemajo vse.
To so: Bog Ljubezen, božja volja, ljubezen do bližnjega, medsebojna ljubezen, Jezus med nami in edinost, zapuščeni Jezus, božja beseda, Marija, Cerkev, Sveti Duh.
V teh dneh sem razumela, da z ljubeznijo do bližnjega bolje uresničujem vse druge vidike naše duhovnosti.
Če bližnjega ljubim tako, postane namreč Bog Ljubezen res moj ideal, ker sem tudi jaz na ta način nekoliko “ljubezen”.
Če bližnjega ljubim tako, izpolnjujem božjo voljo, ki je zame osredotočena predvsem v tem. Edini temelj, na katerem lahko zidam vse drugo, je namreč ljubezen do bratov, brez katere nima nobena stvar vrednosti.
Če delam tako, zadenem ravno tretjo točko moje duhovnosti, ki je ljubezen do bližnjega.
Če ljubim tako, naredim ves svoj del, da bi uresničila medsebojno ljubezen.
Če ljubim tako, storim s svoje strani vse, da bi bil Jezus med nami in bi uresničili edinost.
Če bližnjega ljubim tako, resnično ljubim zapuščenega Jezusa, ker je On edina mera moje ljubezni.
Če bližnjega ljubim tako, prej ali slej samo po sebi pride, da se spomnim besede življenja in jo cenim, zakaj vsaka služi ljubezni, je ljubezen in mi razlaga mnoge odtenke ljubezni.
Če ljubim tako, res živim kakor druga Marija, zakaj pot ljubezni je njena pot, “Marijina pot”,32 kakor smo jo imenovali. Ko tako kakor ona ne mislim na drugo kot na ljubezen, uresničujem kreposti, ki jih vsebuje ljubezen: potrpežljivost, usmiljenje, pokorščino, uboštvo, ker dajem in se darujem, mrtvenje, ker mislim na drugega in ne nase, itd.
Če ljubim tako, živim Cerkev in za Cerkev, ker jo pomagam graditi z edinostjo in ker zaradi občestva svetnikov pomagam drugim, da se dvignejo.
Če ljubim tako, resnično častim Svetega Duha, ker sem mu poslušna v značilni karizmi, ki mi jo je dal.
Predragi, ljubimo torej. Brat, bratje so naša velika priložnost. Ne izgubimo niti ene v celem dnevu!
Ljubimo tiste, ki jih po navadi upoštevamo, ker so telesno ob nas. Ljubimo tiste, ki jih morda ne vidimo, a o njih na primer govorimo ali govorijo drugi, se jih spominjamo ali zanje molimo, tiste, o katerih izvemo kakšno novico iz časopisa ali s televizije, tiste, ki nam pišejo ali jim mi pišemo, tiste, katerim je namenjeno delo, ki ga dan za dnem opravljamo…
Ljubimo žive in tiste, ki jih ni več tu na zemlji.
Ljubimo brate vsakega posamič in skupno, ljubimo torej in spoštujmo kar najbolj vsak narod.
Ljubimo vse z nič manj kakor junaško ljubeznijo.
Videli bomo izredne sadove luči in veselja!
In z ljubeznijo bo božje kraljestvo v nas, bo med nami […].