»Živite v miru med seboj!«
(Mr 9,50) pps otroci najmlajši čb b

Kako človeku dobro dene Jezusovo povabilo k miru sredi konfliktov, ki zadajajo rane človeštvu na mnogih koncih sveta. To v nas ohranja živo upanje, saj se zavedamo, da je On mir ter nam je obljubil, da nam bo dal svoj mir.
Markov evangelij prinaša to Jezusovo besedo ob koncu vrste izrekov, namenjenih učencem, zbranim v hiši v Kafarnaumu, s katerimi razlaga, kako bi morala živeti njegova skupnost. Zaključek je jasen: vse mora voditi k miru, v katerem je vsakršno dobro.
Poklicani smo, da bi ta mir izkušali v vsakdanjem življenju v družini, na delu, s tistimi, ki v politiki razmišljajo drugače. Mir, v katerem ni strahu pred soočenjem z nasprotujočimi si mnenji, o katerih se je treba pogovarjati odprto, če želimo doseči vedno bolj pravo in globoko edinost. Mir, ki od nas hkrati zahteva, da smo pozorni na to, da nikoli ne zmanjka odnosa ljubezni, kajti drugi je vreden več od razlik, ki se lahko porajajo med nami.
»Kamor koli prideta edinost in medsebojna ljubezen,« trdi Chiara Lubich, »tja pride mir, še več, resničen mir. Kajti kjer je medsebojna ljubezen, tam je tudi Jezus navzoč med nami in On je res mir, mir v pravem smislu besede.«1
Njen ideal edinosti se je rodil med drugo svetovno vojno in takoj se je izkazal kot protistrup sovraštvu in bridkosti. Odtlej je Chiara ob vsakem novem konfliktu vztrajno predlagala evangeljsko logiko ljubezni. Ko je na primer leta 1990 v Iraku izbruhnila vojna, je izrazila grenko presenečenje, da sliši »besede, za katere smo mislili, da so pokopane, besede, kot so: “sovražnik”, “sovražniki”, “začenjajo se sovražnosti”, in potem vojna poročila, ujetniki, porazi […]. S strahom smo se začeli zavedati, da je ranjeno srce temeljnega počela krščanstva, Jezusova “zapoved” v najodličnejšem pomenu besede, tista “nova”. […] Namesto da bi ljubili bližnjega, namesto da bi bili pripravljeni umreti drug za drugega«, je človeštvo znova »v breznu sovraštva«: zaničevanje, mučenje, uboji.2 Kako iziti iz tega, se je spraševala. »Kjer je mogoče, moramo tkati nove odnose – ali poglobiti tiste, ki že obstajajo – med nami kristjani in verniki drugih monoteističnih verstev, muslimani in judi«3 oziroma med tistimi, ki so bili takrat v sporu.
Enako velja za vse ostale vrste konfliktov: med osebami in narodi moramo tkati odnose poslušanja, medsebojne pomoči in ljubezni, bi rekla Chiara, vse do tega, da »smo pripravljeni umreti drug za drugega«. Treba je odmisliti svoje razloge, da bi dojeli razloge drugega, ob tem pa se zavedati, da nam ne bo vedno uspelo popolnoma razumeti drugih. Verjetno tudi drugi ravna v odnosu do mene enako in morda tudi on včasih ne razume mene in mojih razlogov. Vendar želimo kljub vsemu ostati odprti do drugega, in to kljub različnosti in nerazumevanju, ter ohranjati predvsem odnos z njim.
Evangelij nam to tudi ukazuje: »Živite v miru.« To je znamenje, da mir terja resno in zahtevno prizadevanje. Mir je eden od najbolj temeljnih izrazov ljubezni in usmiljenja, ki smo ga poklicani imeti drug do drugega.

Fabio Ciardi

1 Na Bavarski televiziji, 16. septembra 1988; 2 28. februar 1991, prim. Santi insieme, Città Nuova, Rim 1994, str. 63–64; 3 prav tam, str. 68.