»Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.«
(Jn 20,21) pps 

V dneh po Jezusovem križanju so se njegovi učenci zaprli v hišo, bili so prestrašeni in zmedeni. Z njim so hodili po palestinskih poteh, ko je vsem oznanjal, da je Bog Oče in nežno ljubi vsakega človeka.
Oče Jezusa ni poslal Jezusa le zato, da bi z življenjem pričeval o tej veliki novosti, temveč tudi zato, da bi človeštvu odprl pot, da bi srečalo Boga: Boga, ki je Trojica, skupnost ljubezni v samem v sebi in hoče v ta objem sprejeti svoja ustvarjena bitja.
Med opravljanjem njegovega poslanstva so mnogi videli, slišali in izkusili dobroto in sadove njegovih dejanj ter njegovih besed o sprejemanju, odpuščanju in upanju … Potem pa – obsodba in križanje.
V povezavi s tem nam Janezov evangelij pripoveduje, kako se je Jezus, ki je tretji dan vstal od mrtvih, prikazoval svojim in jih poslal, naj nadaljujejo njegovo poslanstvo: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.«

Kakor da bi jim rekel: »Se spominjate, kako sem z vami delil svoje življenje? Kako sem nasičeval vašo lakoto in žejo po pravičnosti in miru? Kako sem ozdravljal srca in telesa mnogih odrinjenih in zavrženih v družbi? Kako sem branil dostojanstvo ubogih, vdov, tujcev? Sedaj nadaljujte vi: vsem oznanjajte evangelij, ki ste ga prejeli, oznanjajte, da se Bog želi srečati z vsemi in da ste vsi bratje in sestre.«
Vsak človek, ki je ustvarjen po podobi Boga Ljubezni, nosi v srcu željo po srečevanju, vse kulture in vse družbe želijo graditi odnose sožitja. Toda kakšni so napori, koliko je nasprotij, s koliko težavami se soočimo, da bi dosegli ta cilj! Ta globoka želja se vsak dan spopada z našo krhkostjo, našo zaprtostjo in našimi strahovi, nezaupanjem in medsebojnim obsojanjem.
In vendar nas Gospod danes z zaupanjem še naprej vabi: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.«

Kako naj v tem mesecu odgovarjamo na tako drzno vabilo? Mar ni poslanstvo, da bi si v pogosto razdvojenem človeštvu prizadevali za bratstvo, izgubljena bitka, še preden se je začela?
Sami tega nikoli ne bi zmogli, zato nam je Jezus dal poseben dar – Svetega Duha, ki nas podpira v prizadevanju, da bi ljubili vsakega človeka, pa čeprav je to naš sovražnik.
»Sveti Duh – pri krstu je dan vsem /…/ – je prav zato, ker je duh ljubezni in edinosti, združil vse verne v eno z Vstalim in med seboj, tako da so bile premagane vse rasne, kulturne in razredne razlike /…/ Prav s svojo sebičnostjo ustvarjamo ovire, s katerimi se osamimo in izključujemo tiste, ki so drugačni kot mi /…/ Trudili se bomo torej poslušati glas Svetega Duha, da bi rasli v tej skupnosti, /…/ tako da bomo premagovali kali razlikovanja, ki jih nosimo v sebi.«1
S pomočjo Svetega Duha se tudi mi v tem mesecu spominjajmo in živimo besede ljubezni ob vsaki majhni ali veliki priložnosti, ko smo v stiku z drugimi: sprejemajmo, poslušajmo, trpimo z drugimi, se pogovarjajmo, vlivajmo poguma, vključujmo, skrbimo, odpuščajmo, cenimo … Tako bomo uresničevali Jezusovo vabilo, naj nadaljujemo njegovo poslanstvo, in bomo kanali življenja, ki nam ga je dal.
Prav to je izkusila skupina budističnih menihov, ko so bivali v mednarodnem mestecu v Loppianu v Italiji, v katerem njegovih osemsto prebivalcev skuša zvesto živeti evangelij. Globoko jih je prevzela evangeljska ljubezen, ki je niso poznali. Eden od njih pripoveduje: »Svoje umazane čevlje sem postavil pred vrata in zjutraj so bili očiščeni. Vedeli so, da me zebe, ker prihajam z azijskega jugovzhoda, in še bolj so ogrevali prostore ter mi dali odeje … Nekega dne sem vprašal: “Zakaj to delate?” “Ker te imamo radi, ker te ljubimo,” so mi odgovorili.«2 Ta izkušnja je odprla pot do pravega dialoga med budisti in kristjani.
Letizia Magri

1 Prim. Ch. Lubich, Beseda življenja/januar 1994 – Vse skupno, v: Novi svet 1/1994, str. 14.
2 Prim. Ch. Lubich, La mia esperienza nel campo interreligioso: punti della spiritualità aperti alle religioni, Aachen (Nemčija), 13. novembra 1998, str. 3.