»Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci.«
(Mt 5,9) pps
Matejev evangelij začenja s pripovedjo o Jezusovem oznanjevanju s presenetljivim oznanilom blagrov.
V njih Jezus razglaša za “blagrovane”, to je popolnoma srečne in uresničene, vse tiste, ki so v očeh sveta reveži ali nesrečni: ponižani, žalostni, krotki, lačni in žejni pravičnosti, čisti v srcu, tisti, ki se delajo za mir.
Njim Bog veliko obljublja: on sam jih bo nasitil in potolažil, podedovali bodo deželo in njegovo kraljestvo.
To je torej prava kulturna revolucija, ki spreminja naše pogosto ozko in kratkovidno gledanje, zaradi katerega te kategorije ljudi razumemo kot obroben in nepomemben del družbe, ki se bojuje za oblast, moč in uspeh.
»Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci.«
Mir je po svetopisemskem gledanju sad odrešenja, ki ga izvrši Bog, torej je predvsem njegov dar. Značilen je za Boga samega, ki z očetovskim srcem ljubi človeštvo in vse stvarstvo in ima z vsemi načrt sloge in harmonije. Zato tisti, ki se trudi za mir, dokazuje, da mu je nekako “podoben”, da je kot njegov otrok.
Chiara Lubich piše: »Prinašalec miru je lahko tisti, ki ima mir v sebi. Mir moramo v vsakem trenutku prinašati predvsem s svojim vedenjem, tako da živimo v soglasju z Bogom in njegovo voljo /…/ “… imenovali se bodo Božji otroci”. Dobiti ime pomeni, da postanemo to, kar ime izraža. Pavel je imenoval Boga “Bog miru”, in ko je pozdravljal kristjane, jim je rekel: “Bog miru bodi z vami vsemi.” Tisti, ki delajo za mir, razodevajo svoje sorodstvo z Bogom, delujejo kot Božji otroci, pričajo o Bogu, ki je /…/ v človeško družbo vtisnil red, katerega sad je mir.«1
Življenje v miru ne pomeni samo, da v njem ni sporov, niti to ni samo mirno življenje, ko sklepamo določene kompromise o vrednotah, da bi nas ljudje vedno in na vsak način sprejeli. Nasprotno, življenje v miru je izrazito evangeljski življenjski slog, ki zahteva pogum, da se odločamo proti toku običajnega mišljenja.
Biti “delavci za mir” pomeni predvsem, da na vseh ravneh ustvarjamo priložnosti za spravo v svojem življenju in življenju drugih: predvsem za spravo z Bogom, potem pa s tistimi, ki so nam blizu v družini, na delu, v šoli, v župniji in v združenjih, v družbenih in mednarodnih stikih. To je torej ključna oblika ljubezni do bližnjega, veliko delo usmiljenja, ki ozdravlja vse odnose.
Tako se je odločil v svoji šoli ravnati Jorge, najstnik iz Venezulele: »Nekega dne ob koncu pouka sem opazil, da se moji sošolci zbirajo za protestni shod, na katerem so imeli namen uporabiti nasilje, tako da bi zažigali avtomobile in metali kamenje. Takoj sem se spomnil, da takšno vedenje ni v skladu z mojim življenjskim slogom. Zato sem sošolcem predlagal, naj napišejo pismo vodstvu šole: tako bi v drugačni obliki zahtevali isto, kar so mislili doseči z nasiljem. Z nekaterimi od njih smo pismo napisali in ga izročili ravnatelju.«
»Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci.«
V današnjem času se zdi posebno nujno pospeševati dialog in spodbujati srečevanje med ljudmi in skupinami, ki so same po sebi različne zaradi zgodovine, kulturnega izročila, stališč, in kazati, da jih zaradi te različnosti in bogastva cenimo in sprejemamo.
Kakor je nedavno rekel papež Frančišek: »Mir gradimo v zboru razlik … In ob teh razlikah se kot bratje učimo od drugega … Eden je naš Oče, mi smo bratje. Ljubímo se kot bratje. In če med seboj razpravljamo, delajmo to kot bratje, ki se takoj spravijo, ki vedno spet postanejo bratje.«2
Lahko se bomo tudi trudili spoznavati kali miru in bratstva, zaradi katerih so naša mesta že bolj odprta in za človeka prijetna. Skrbimo za te kali, da bodo rasle, in tako bomo pomagali zdraviti prelome in spore, ki v naših mestih nastajajo.
Letizia Magri
1 Ch. Lubich, Novi svet 33 [1997], 11, str. 12.
2 Prim. Pozdrav svetega očeta, Srečanje verskih voditeljev v Mjanmaru, 28. novembra 2017.