MayHan-1080x675Zgodba May Han: v času ‘žafranske revolucije’ so moža, ki je deloval na področju človekovih pravic, aretirali. V zaporu je umrl. Zanjo je v sredi bolečine zasijala luč odpuščanja. video v nadaljevanju besedilo

May Han Eii, Junior Consultant for Public Administration (in inglese): Moja zgodba se začenja septembra 2007. Takrat je potekala pri nas v Mjanmaru tako imenovana žafranova revolucija.
Moj mož je deloval v Nacionalni ligi za demokracijo. Bil je dejaven tudi v Mreži za obrambo in spodbujanje človekovih pravic. Delal je na področju človekovih pravic v oddaljeni pokrajini, posebej v državi Šan.
Vladni agentje so ga nekega dne odpeljali od doma. To je bila posebna policija, specializirana za politična vprašanja. Takoj so ga poslali v zapor v Yangonu za eno leto. Po procesu so ga obsodili na deset let in ga poslali v osrednjo Birmanijo, v zelo vroč predel. Mesto se imenuje Myingyan. Zapor v Myingyan je najbolj krut zapor v vsej Birmaniji.
17., mislim, da je bilo 17. maja okoli 8:30 zvečer, ko sem prejela telefonski klic. Neznani glas mi je povedal: »Tvoj mož se ne počuti dobro. Če ga hočeš še zadnjič videti, pridi v Myingyan.« Ni bilo ne razlag, ne opravičil.
Ko sem videla moža, sem razumela, da so to zadnji hipi življenja. Ni mogel govoriti, niti ni razumel, da sem bila tam. Sedel je za rešetkami, poklicala sem ga še enkrat na glas, prepoznal je moj glas in premaknil glavo. Rekla sem mu: »Tukaj sem, ne bodi v skrbeh! Na varnem boš!« Telo je zadrhtelo in po dveh sekundah je izdihnil.
Prosila sem za prenos trupla, ker sem kristjanka katoličanka, zaradi verskega pogreba. Rotila sem jih, da bi lahko vzela moževo truplo. Zaporniška služba mi je takoj napisala pismo, podpisala papirje in mi jih izročila.
Potem so hoteli, da podpišem še en dokument. Bila je izjava, da ne bom nikoli, prav nikoli spraševala o okoliščinah smrti, in če bom to storila, bom zaprta. Morala sem podpisati ta dokument. Morala sem ga podpisati, da bi lahko pokopala moža.
Uradnik mi je rekel, da bo on opravil pogreb za mojega moža. Vprašala sem: »Imate v vaši veri verski pokop umrlih?« Presenečeno me je pogledal. Rekla sem: »Če ga ne poznate, se ne vmešavajte!« Umaknil se je, položil truplo na mrliški voz in odšla sem z njim v cerkev v Myingyanu.
Pogreba se nas je udeležilo kakih tristo oseb. Nikoli ne bi pričakovala kaj takega.
Duhovnost Gibanja sem spoznala pred smrtjo svojega moža, nikoli se o tem nisem z njim pogovarjala. Duhovnost me je naučila, naj delam dobro stvari, kako živeti z družino in tudi, kako živeti s sosedi, ljubiti bližnjega, kakor ljubim samo sebe. Prav zaradi tega lahko grem naprej, sicer ne bi uspela … Zgodilo se mi je veliko stvari.
Če ne bi spoznala duhovnosti, kako bi lahko odpustila tistim, ki so me prizadeli? Kako naj odpustim? Zdaj vem, kako odpustiti!
Toda še danes ne vem, kako naj pozabim, čeprav poznam duhovnost.