Živimo v času, ko je treba hoditi skupaj v sinodalnem slogu. V tem odlomku nam Chiara Lubich predlaga, da postavimo na prvo mesto ljubezen do brata, do vsakega brata in sestre, zlasti do tistih, s katerimi delamo, se učimo, živimo.
V pomoči bratu so namreč povzete vse naše dolžnosti. (…) To potrjuje ena izmed besed Svetega pisma, ki so osredotočene na ljubezen in posebej odzvanjajo v nas: »Saj je celotna postava izpolnjena v eni sami zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe« (Gal 5,14).
Če je tako, tedaj težnja po svetosti pomeni, da posvečamo vso svojo pozornost in svoj napor ljubezni do brata. Za nas prizadevanje za svetost ni toliko v tem, da drugo za drugo odstranjujemo svoje napake, temveč v ljubezni, v skrbi za druge, tako da popolnoma pozabimo nase. (…) Vemo pa: kdor ljubi brata, kdor živi v drugem, hitro opazi, da dejansko ne živi več on, ampak živi v njem Kristus. Kristus živi v njegovem srcu. In kdo je Kristus, kdo je Jezus? On je svetost.
Svetost najdemo v Jezusu, ki vzcveti v nas, ker ljubimo. Svetost je za nas posledica ljubezni. Ne moremo je doseči drugače. Če bi iskali svetost zaradi nje same, je ne bi nikoli dosegli. Ljubiti torej in nič drugega.
Izgubiti vse, tudi navezanost na svetost, da bi težili samo, samo, samo po tem, da ljubimo. Samo tako bomo mogli nekoč darovati svojo svetost Mariji. (…) Danes začnimo, kot bi bil to prvi dan naše revolucije ljubezni in prvi dan našega svetega potovanja. Ponovno začnimo, ne da bi mislili na kaj drugega, kajti v ljubezni je vse. Živimo tako, da smo pripravljeni ljubiti vsakega našega bližnjega kakor samega sebe, in bodimo zato v stalnem razpoloženju, da se “spustimo” v vsako posamezno okoliščino.
Chiara Lubich
