Pravkar je minil praznik vseh svetih, ki obhaja slavo in čast vseh svetnikov in mučencev. Ob tej priložnosti predlagamo spis Igina Giordanija, v katerem nas vabi, naj se vključimo v krožnico njihove ljubezni.
“Življenje je podoba gledališča. V gledališču vidimo patološke like: ločence, prevarante, duševno motene ljudi. V življenju prihajajo najbolj do izraza vojne in nesreče s svojimi protagonisti, demagogi, tatovi, norci … in kdo lahko pomisli, da se nahaja v gledališču, v katerem je navdih nadomestila norost. Potrebna je občutljivost in daljnovidnost duha, da bi onkraj problemov zaznali kreposti, ki cvetijo v senci, junaštvo, ki se odvija med štirimi stenami, vztrajnost delavcev in mater, učenjakov in učiteljev. Znova je treba v sebi ustvariti tišino, da bi lahko slišali tok dobrega, tisti tok, v katerem ob človeški dobroti kroži Božja milost, kar pa je preveč ljudi izgubilo izpred oči in se ne zanimajo za tako izkušnjo.
Če črpamo pri tem izviru, izgublja moč krhka senca podob pomembnih ljudi, ki polnijo s seboj časnike in s hrupom dneve. Res je: tvegamo, da se bomo osiromašili, da bomo osamljeni, brez pomoči, vsak sam pred tragedijo sveta. Ta osamljenost se zarije v nas, duša pa zahteva solidarnost drugih duš, hoče svoje družbeno življenje. Duše, ki ljubijo, tako da darujejo solidarnost, so duše svetnikov, ne samo tistih znanih, ki so na oltarjih in zapisani v seznam mučencev, marveč tudi preprostih, brez števila preprostih duš, ki so v tem trenutku v stiski kot mi zaradi škodljivih dejanj ljudi na vseh koncih sveta. Iluzija? … Nič več kot tista iluzija, po kateri naša misel nenadoma prestopi meje sveta.
Kozmične sile odkrivamo iz njihovega učinkovanja, občestvo svetnikov izkušamo iz sadov. Zlasti pa iz energije, ki jo občestvo svetnikov prinaša našemu notranjemu življenju in iz vsestranske pomoči za naše zunanje bivanje. Če danes številni darujejo, kar sami potrebujejo, da bi pomagali narodom v težavah, če na tisoče misijonarjev, medicinskih sester in prostovoljcev hiti na pomoč ljudem, ki jih nikoli niso videli, in zanje celo žrtvujejo svoje življenje, če mnogi ljudje trpijo zaradi trpljenja drugega in použivajo svoje življenje v proizvajanju dobrega v prid otrok drugih, to delajo zato, da bi sledili glasu ljubezni – in to je glas Boga.
Z duhovnimi darovi, ki nastajajo iz teh dejanj, se vzbuja sožitje ljudi, višje od političnih in ozemeljskih, jezikovnih in kastnih razlik: občestvo, ki deluje v biti in je sestavljeno iz same vsebine naših duš, ki so izšle iz Božjih rok, zato je to Božja vsebina. Mislimo na vse te preproste ljudi, ki obiskujejo bedne koče, zdravijo rane, prinašajo kruh in zdravila ter upanje ljudem v stiski.
Za njimi in z njimi so veliki bratje in svetle sestre, ki so se pred njimi darovali in se trudili: svetniki na oltarjih in tisti, ki niso označeni v spisku mučencev, so pa zapisani v knjigo življenja. Neutrudno se priključujejo naši izkušnji, podpirajo našo potrpežljivost in hranijo našo moč. Danes mislimo posebej nanje, da bi se bolje vključili v krožnico njihove ljubezni, ki je isti Božji duh, kot se nam daje po njih.”
Igino Giordani v Le Feste, Società Editrice Internazionale, 1954.
Vir: www.focolare.org
