Sredi marca je otoke v srednjem Tihem oceanu prizadel tajfun Pam (250 km/h). S tega konca sveta nam pošilja novice skupnost Gibanja, kjer že nekaj časa poteka projekt AMU.
Cesta, ki povezuje glavno mesto in pristanišče z notranjostjo otoka Tarawa, največjega v arhipelagu Kiribati v Oceaniji, je uničena. Obrambni zidovi, ki so varovali plaže pred plimo, so porušeni in številna tradicionalna bivališča so izginila. Tajfun Pam, eden od najhujših v tem delu Pacifika, je posebej prizadel arhipelage Vanuatu, Salomonske otoke in Kiribate. Valovi so bili zaradi vetra zelo visoki, saj je pihalo 250-300 km/uro. Lokalni Rdeči križ opozarja, da manjkajo priložnostna stanovanja, hrana in pitna voda za večino od 253.000 prebivalcev, saj prebivalci zapuščajo najbolj prizadete dele.
»Slišali smo novice lokalnih skupnostih Gibanja fokolarov,« je napisala Mary Cass, odgovorna za projekt AMU, iz Pertha v Avstraliji. »Vsi so dobro in prenavljajo domove in skrbijo za hrano in vodo za družine v vasi Buota (kjer teče projekt). V kraj še ni mogoče priti, saj sta cesta in most, ki povezujeta s preostalim delom Tarawa, uničena. Moč jim daje beseda življenja meseca marca, ki vabi, naj “vzamejo svoj križ”. Upajo, da se bodo lahko kmalu srečali s skupnostjo in okrepili duha edinosti v teh tako težkih trenutkih.« »Vreme se umirja,« je zapisal eden izmed njih, »valovanje se je umirilo. Srečni smo, ker smo vsi v redu.«
Čeprav so prebivalci polni dostojanstva, kar je občudovanja vredno, je stanje zelo težko: primanjkuje pitne vode, ker so vodnjaki in rezervoarji polni morske vode, primanjkuje hrane zaradi uničenih pridelkov in prekinjenih prometnih povezav; manjka bencina, 80 % odstotkov tradicionalnih hiš je uničenih …
Republika Kiribati ima dodaten osnovni problem zaradi stalnega naraščanja morja, zato imajo vedno manj zemlje za kmetijsko obdelavo, to pa negativno vpliva na aktivnosti in kakovost prehrane. Samo 10 % ljudi ima redno delo, vsi drugi se preživljajo, kakor morejo. Ker naraščanja morja ni mogoče preprečiti, to se dogaja zaradi globalnega segrevanja, se vlada trudi pripraviti možnost bivanja drugje v državi ali tujini. Čez nekaj desetletij bo arhipelag pod vodo.
Projekt AMU (Akcija za zedinjen svet onlus), nevladne organizacije, ki se navdihuje iz Gibanja fokolarov, si prizadeva izboljšati življenjske pogoje skupnosti v Buoti, eni najrevnejši vasi na otoku Tarawa, s pobudami, namenjenih ženam in otrokom. Predvidena je pomoč z majhnimi proizvodnimi aktivnostmi.
Mary Cass v nadaljevanju piše: »Prva aktivnost je v proizvodnji in prodaji ledu, in to zahvaljujoč zamrzovalniku; druga pa v prodaji obrtnih izdelkov na letališču Tarawe. S prispevki AMU smo kupili tudi šivalni stroj. Dobro se je obnesla tudi peka kruha, ki ga prodajajo v treh trgovinah v vasi in okolici. Denar je v glavnem namenjen, poleg plačila ženam, ki delajo v teh aktivnostih, materinski šoli “Love and Unity”, z njim uspemo pokriti del prehrane za otroke in njihove družine.«
Kako živijo v deželi brez prihodnosti? »Življenje lokalne skupnosti Gibanja v Buoti se nadaljuje: skupine besede življenja povezujejo ljudi v vaseh v vsej okolici. Škof iz Tarawe s pomočjo duhovnikov vsak mesec prevede besedilo besede življenja v lokalni jezik: gilberteški jezik. Družine si pomagajo, znova gradijo hiše, ki so jih uničile naravne nesreče, in se znova srečujejo, da bi si podelili izkušnje in to takoj, ko uspejo narediti streho nad glavo. Skupnost je imenovala svoj center, v katerem je majhna šola, “Loppiano, Centre of Unity and Love”. S tem poimenovanjem so se hoteli spomniti prvega mesteca Gibanja v želji, da bi bil zgled ljubezni in edinosti za vse.«
video su facebook it
