Odkrivajmo Kristusovo navzočnost v bližnjem v spremstvu duhovne globine nemškega teologa, škofa iz Aachna.
Klaus Hemmerle (1929–1994) je bil viden teolog in filozof, ki je v svojstvenem slogu dal pomemben prispevek k poglobitvi nauka karizme edinosti in njenega širjenja med škofi.
Msgr. Hemmerle je ob Jezusov stavek: »Kar ste storili kateremu od teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni« (Mt 25,40) zapisal tako:
»Ta beseda nam na dokončen način pove, kdo je človek in kakšna je njegova resničnost … Taka razlaga človeka je prav gotovo pohujšanje, nič manjše od tistega, ko je Jezus ljudem govoril, da je Božji Sin. Človek meni, da mora v imenu svoje svobode, v imenu svoje identitete in posebnosti nasprotovati temu, da bi ga poistili z Jezusom Kristusom. Človek hoče biti ljubljen zaradi sebe, zaradi tega, kar je, noče biti degradiran na nekakšno Jezusovo masko. Boji se, da je tisto ‘več’ ljubezni, ki jo prejme zaradi ljubezni do Jezusa, nekaj, kar ne upošteva njega, kar ga pušča zunaj, kar ga okrade ljubezni, ki si jo želi zase in ki jo potrebuje. A kdor ljubi tako, da zato, ker ljubi Jezusa v drugem, zanemarja drugega kot osebo, s tem zanemarja tudi Jezusa. In za kogar je navzočnost Jezusa v človeku nekaj, zaradi česar se manjša resničnost človeka, v resnici ni nikakor dojel navzočnosti Jezusa v bližnjem.
Jezus postaja eno z mano, to je, ne pušča me samega. On je na moji strani, in to korenito, sprejema me takega, kakršen sem in kar zadeva mene, zadeva tudi njega. Jaz ostajam to, kar sem, postanem to v polnosti prav zato, ker ne ostajam sam.
Skrivnost Kristusa je skrivnost vsakega človeka. Kaj to pomeni za osebo, s katero se srečam in kaj pomeni zame in za moje življenje? Glede drugega pomeni, da nimam nikoli opravka z nekom, ki je preprost člen v verigi ali kolesce v stroju, samo številka v veliki kvantiteti človeškega materiala. Vsakič ko se srečam s človekom, se srečam z Bogom in njegovo nepogojenostjo. Takrat se srečam z glasom, ki nad vsakim človekom izgovarja to, kar je povedal o Jezusu na gori spremenitve: »Ta je moj ljubljeni Sin« (Mr 9,7). Ne obstajajo izjeme.
Kristusa posebej srečujemo v zadnjih, v tistih, ki se zdijo najbolj daleč od njega, v ljudeh, v katerih se zdi Kristusovo obličje zastrto. Kako to? Jezus se je na križu, ko je doživljal zapuščenost od Boga, ko je postal celo greh (2 Kor 5,21), poistil s tistim, kar je najbolj oddaljeno od Boga, s tistim, kar se njemu najbolj zoperstavlja. Šele ko odkrivamo Kristusa v bližnjem, v tistem, ki je najbolj oddaljen od skrivnosti svoje osebe in od Kristusove skrivnosti in ko podarimo osebi tisto človeško ljubezen, ki se nedeljeno usmerja k njemu in k samemu Kristusu, bo lahko bližnji odkril svojo lastno identiteto z Jezusom, s svojo bližino z njim, ga bo lahko Jezus v polnosti sprejel.«
Mislil iz “Offene Weltformel”
