Bratska skupnost, ne pa razdeljenost
Ne vojne, spori, zavisti in ljubosumnost, temveč pristno pričevanje medsebojne bratske ljubezni. To je tisto, kar pričakuje poglavar Cerkve od kristjanov z vsega sveta, »bratsko sožitje, ki privlači in razsvetljuje«.
Predsednica Marijinega dela – Gibanja fokolarov, premišljuje o nekaterih točkah iz apostolske spodbude Veselje evangelija.
Needinost (Veselje evangelija 98–101)
Kratko podpoglavje, v katerem papež Frančišek govori o škodi, ki jo povzročajo naše razprtije, se mi zdi zelo pomembno, kajti v štirih točkah papež pojasni, kako razume »Cerkev kot skupnost«.
Ključno pojasnilo tega koncepta najdemo v točki 99: »Kristjane vseh skupnosti sveta bi rad posebej prosil za pričevanje bratskega sožitja, ki privlači in razsvetljuje.« Papež svojo prošnjo naslavlja na kristjane vseh skupnosti, torej na vso Cerkev. Prosi jih, naj se v različnih skupnostih, v katere so vključeni, zavzemajo za pričevanje medsebojne ljubezni in bratske skupnosti.
Ko govorimo o različnih skupnostih v Cerkvi, pogosto pomislimo na posamezne organizirane skupine, a meni se zdi, da je papežev pogled veliko širši, saj govori o »kristjanih v vseh skupnostih«. To lahko pomeni tudi tiste kristjane, ki sodelujejo v raznih skupnostih, ki niso verskega značaja, ali v skupnostih, kjer je z oznanjevanjem evangelija treba šele začeti; zajema člane redovne skupnosti, društva ali pa člane domače družine. Skratka papež svojo prošnjo namenja vsem kristjanom, ne glede na tip skupnosti, v katero so vključeni.
Zakaj to papež prosi? Odgovor najdemo v drugem delu omenjenega navedka, kjer je beseda o bratskem sožitju, »ki privlači in razsvetljuje«. Odgovor je, torej, papeževa skrb za evangelizacijo, bodisi, da gre za »prvo« ali za »novo« evangelizacijo: bratsko sožitje med kristjani mora biti takšno, da preprosto že s svojim pričevanjem privlači druge.
Kaj pa onemogoča takšno pričevanje bratske skupnosti? Na to opozarja v prejšnjem podpoglavju: to je duhovna posvetnost, »ki je v tem, da iščemo človeško čast in osebni blagor namesto Gospodove časti« (93). Kaže se torej v sebičnosti, v skrbi zase, namesto za božje kraljestvo in za druge; v iskanju varnosti z zatekanjem k stvarem tega sveta, kot je denar, moč ali zveze, namesto da bi popolnoma zaupali Bogu. Ta »duhovna posvetnost« že v samem temelju onemogoča kristjanom, da bi zgradili med seboj bratsko skupnost, zato se ji moramo odločno upreti.
Papež na poseben način opozarja na spore, zavist in nevoščljivost, ki se lahko pritihotapijo med kristjane, še posebej, če do njih prihaja znotraj redovnih skupnosti ali drugih občestev, ki so kakor koli vključene v oznanjevanje evangelija. Ob tem se papež sprašuje: »Koga hočemo evangelizirati s tem ravnanjem?« Krščanske skupnosti, v katerih ni pristne bratske ljubezni, nimajo nobenih možnosti, da bi prinašale sadove.
Poleg tega se mi zdi lepo, kako papež konkretizira svojo vizijo Cerkve kot skupnosti: vabi nas, naj začnemo prvi; naj začnemo vsaj z molitvijo za tistega človeka, osebo, moškega ali žensko, na katerega smo v tem trenutku jezni, ki ga ne želimo imeti radi.
Vabi nas, naj storimo prvi korak, čeprav majhen, morda zgolj ta, da zanj zmolimo. To nam bo pomagalo, da kristjani v različnih skupnostih premagamo vse ovire in zaživimo v bratskem sožitju, ne glede na vse. Takšno ravnanje bo celo tistim posameznikom, ki so notranje globoko ranjeni zaradi sovraštva ali razdora, ki trpijo zaradi obrekovanja in izdajstva, omogočilo nov začetek.
Še ena značilnost, za katero se mi zdi, da preveva vso apostolsko spodbudo, je veselje: evangelij lahko oznanjamo samo z veseljem, s tistim veseljem, ki ga v nas poraja izkušnja bratske skupnosti. To je pristno evangeljsko veselje, ki ga uživamo, če zidamo na temeljih bratske skupnosti z drugimi.
Ob branju sem se spomnila na misel Chiare Lubich, ki jo je izrekla župnijskim animatorjem leta 2005: »Našemu gibanju je Gospod zaupal karizmo edinosti. Prepričana sem, da nam lahko pomaga tudi pri prenovi župnijskih skupnosti, da bi postale to, kar morajo biti: živa Cerkev, v kateri bo lahko vsak srečal Jezusa. Zavedajmo se velikega božjega daru, ki smo ga prejeli, sprejmimo vsak svojo odgovornost in pogumno delimo duhovnost edinosti z drugimi, zlasti potem, ko jo je Janez Pavel II. predlagal vsej Cerkvi kot ‘občestveno duhovnost’ (Ob začetku novega tisočletja, 43).
Ta njena misel se mi je zdela pomembna, kajti papež Frančišek pravi, da lahko takoj začnemo moliti za človeka, ki nam je zoprn in smo nanj jezni. To je gotovo prvi, nujni korak v ljubezni do bližnjega. Če pa smo prejeli karizmo edinosti, se ne bomo ustavili pri njem, temveč bomo nadaljevali z naslednjim: naredili bomo kaj za to, da se bodo pletle vezi bratskega sožitja v vseh skupnostih, kjer sodelujemo, bodisi znotraj našega gibanja bodisi zunaj njega.«
Maria Voce
predsednica Marijinega dela – Gibanja fokolarov
Vir: mednarodna revija Marijinega dela »Città Nuova«, december 2013.
http://www.cittanuova.it/c/433852/Comunione_fraterna_non_disunit_Evangelii_Gaudium_98101.html
Prevod: Igor Vojinovič
