Zbrati odvečno, ki se nabira doma, in to podariti tistim, ki potrebujejo. Tako je predlagala Chiara Lubich v svetovni telefonski konferenci 22. decembra 1988 za začetek novega leta.
Vabilo tudi za nas, da pogledamo, kaj ne potrebujemo. Tako lahko stvari krožijo …
Ohranjati prižgano ljubezen; ljubezen, ki jo je Sveti Duh izlil v naša srca […], se mora izraziti v konkretnih dejanjih. Naslednjih štirinajst dni bi se radi izprašali prav o tej podrobnosti ljubezni, o njeni konkretnosti, in radi bi delali na tem, da bi bila ljubezen pristna. Kako?
[…] Zavedamo se: ker živimo v svetu, se zlahka nabere prah, zlahka se nabirajo bolj ali manj koristne stvari, ki so odveč, jih pa imamo pri nas doma.
Morda je to odveč svinčnik, knjiga, obleka, orodje, slika, preproga, perilo, pohištvo, velike ali majhne stvari, vsota denarja.
Zakaj ne bi zbrali vseh teh predmetov in jih dali na razpolago tistim, ki jih v naši skupnosti nimajo – morda revežem ali “Zapuščenemu Jezusu vsakega dne”, kakor imenujemo naravne nesreče, ki veliko ljudi preplavijo z bolečino, stisko, mrazom in nevarnostmi?
Vsako jutri si takoj, ko vstanemo, umijemo obraz.
Ali ne bi bilo treba vsako leto na začetku leta preveriti, kaj imamo odvečnega, in to zaradi dolžne ljubezni podariti?
V fokolarih občasno naredimo to, kar imenujemo ‘dati na kup’: zberemo vse, kar je odvečno, in to razdelimo.
Ali tega ne bi mogli delati vsi mi? […] Ko zberemo odvečno in ga podarimo, bo naša ljubezen do bližnjih resnična in tako bo bolj zagotovljena živa prisotnost Vstalega med nami.
Izkusila sem, da je za to potrebno nekaj časa. Vsako stvar je treba dobro preučiti. Seveda lahko razpolagamo samo s tistim, kar je naše, in določimo: to je odveč in to ne. In biti velikodušni ob misli, da je bolje, če ostanemo brez česa koristnega, kot pa da imamo odveč.
[…] Bežimo tudi mi pred temi navezanostmi, pred bolj ali manj izrazitim porabništvom, ki je – morda nehote – prodrlo v naše življenje. Bolj bomo svobodni in lahki, bolj pripravni za ustvarjanje […] bolj plodnega leta.
Iz “Cercando le cose di lassù” – Città Nuova 1992 – od 122. strani naprej.