26. septembra 2014 se je generalna skupščina Gibanja fokolarov preselila v Vatikan, kjer jo je sprejel papež Frančišek. Objavljamo celoten govor, ki ga je imel v navzočnosti skoraj petsto predstavnikov z vsega sveta.
dvorana Clementina, petek, 26. septembra 2014
Dragi bratje in sestre,
pozdravljam vse vas iz generalne skupščine Marijinega dela, ki se jo trudite živeti v polnosti vključeni v “današnjost” Cerkve. Posebej pozdravljam Mario Voce, ki je bila znova potrjena za predsednico za nadaljnjih šest let. Zahvaljujem se ji za besede, ki jih je namenila meni tudi v vašem imenu. Njej in njenim najtesnejšim sodelavcem z vsem srcem voščim učinkovito delo v službi Gibanju, ki se je v teh letih razširilo in se obogatilo z novimi deli in aktivnostmi tudi v rimski kuriji.
Petdeset let po drugem vatikanskem koncilu je Cerkev poklicana začeti novo etapo evangelizacije s pričevanjem božje ljubezni do vsakega človeka, začenši z najbolj ubogimi in izključenimi, ter širiti z vedno večjim upanjem bratstvo in veselje na poti človeštva k edinosti.
Marijino delo – znano vsem po imenu Gibanje fokolarov – se je rodilo v katoliški Cerkvi iz majhnega semena, ki se je v letih razvilo v drevo, katerega veje se danes širijo v vse izraze krščanske družine in tudi med člane različnih verstev in med mnoge, ki se trudijo ob iskanju resnice za pravičnost in solidarnost. To Delo se je rodilo iz daru Svetega Duha – brez dvoma! – karizme edinosti, ki jo je Oče hotel podariti Cerkvi in svetu, da bi pomagal uresničevati z močjo in s prerokbo Jezusovo molitev: »Da bi bili vsi eno« (Jn 17,21).
Naša misel se z veliko ljubeznijo in s hvaležnostjo obrača na Chiaro Lubich, izjemno pričo tega daru, ki je v svojem bogatem življenju prinašala Jezusov vonj v številne človeške resničnosti in na veliko koncev sveta. Gibanje fokolarov je v zvestobi karizmi, iz katere je nastalo in se hranilo, danes pred isto nalogo, ki čaka vso Cerkev: odgovorno in ustvarjalno ponuditi svoj poseben prispevek za to novo dobo evangelizacije. Ustvarjalnost je pomembna, ne moremo napredovati brez nje. To je pomembno! V tem okolju bi rad izročil tri besede vam, ki pripadate Gibanju fokolarov, in tistim, ki na različne načine delijo njegov duh in njegove ideale: kontemplirati, iziti, biti šola.
Najprej kontemplirati. Danes imamo bolj kot prej potrebo po kontemplaciji Boga in čudoviti stvari njegove ljubezni, prebivati v njem, saj je Jezus prišel postavit svoj šotor med nami (prim. Jn 1,14). Kontemplirati pomeni še, da živimo v družbi z brati in s sestrami, da z njimi lomimo kruh občestva in bratstva, da skupaj stopimo skozi vrata (prim. Jn 10,9), ki nas popeljejo v Očetovo naročje (prim. Jn 1,18), kajti »premišljevanje, ki izključuje drugega, je prevara« (Ap. spodbuda Veselje evangelija, 281). Je zagledanost vase.
Chiara Lubich je, navdihnjena od Boga, v odgovor na znamenja časa zapisala: »To je velika privlačnost modernega časa: prodreti v najglobljo kontemplacijo in vendar ostati med ljudmi, človek ob človeku« (Privlačnost modernega časa, str. 5). Za uresničenje tega je treba razširiti svojo notranjost po meri Jezusa in daru njegovega Duha, kontemplacija mora postati nujni pogoj za solidarnostno navzočnost in učinkovito dejavnost, ki bo v resnici svobodna in čista.
Opogumljam vas, da ostajate zvesti temu idealu kontemplacije, da se vztrajno trudite za zedinjenje z Bogom in v medsebojni ljubezni z brati in s sestrami, ko zajemateiz bogastva božje besede in cerkvenega izročila, hrepenenja po občestvu in edinosti, ki ga je Sveti Duh vzbudil za naš čas. In podarite vsem ta zaklad!
Druga beseda, ki je zelo pomembna, ker izrazi gibanje evangelizacije, je iziti. Iziti, kakor je Jezus izšel iz Očetovega naročja, da bi oznanjal vsem besede ljubezni, vse do tega, da je podaril samega sebe na lesu križa. Učiti se moramo pri njem, pri Jezusu: »Vedno gre za izhod in dar, za izhod iz sebe, za hojo in vedno novo sejanje … za nova naselja« (Ap. Spodbuda Veselje evangelija, 21), da bi govorili vsem o Božji ljubezni, velikodušno in spoštljivo, kakor nas uči evangelij: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte« (Mt 10,8). Ta čut za zastonjskost, kajti odrešenje je bilo zastonjsko. Odpuščanja grehov ne moremo “plačati”. “Plačal” ga je Kristus enkrat in za vse! Zastonjskost odrešenja moramo uresničevati z brati in s sestrami. Dajati zastonj to, kar smo prejeli. In zastonjskost je povezana z ustvarjalnostjo: oboje skupaj.
V ta namen moramo postati strokovnjaki te umetnosti, ki se imenuje “dialog” in ki se je naučimo kjer koli. Ne moremo se zadovoljiti s polovičnimi merili, ne moremo odlašati, ampak raje z Božjo pomočjo meriti visoko in razširiti pogled! V ta namen moramo pogumno iziti »njemu naproti, iz šotorišča, in prenašajmo njegovo sramoto« (Hebr 13,13). On čaka na nas v preizkušnjah in stokanju naših bratov, v ranah družbe in vprašanjih kulture našega časa. Zaboli pri srcu, ko pred Cerkvijo, pred človeštvom s številnimi ranami: moralnimi, bivanjskimi, vojnimi, za katere slišimo vsak dan, vidimo kristjane, ki začenjajo s filozofskimi, teološkimi ali z duhovnimi praznimi presojanji, potrebna pa je duhovnost izhajanja. Iziti s to duhovnostjo: ne ostajati zaprti s štirimi ključi. To ne gre. To je to prazno presojanje! Danes nimamo pravice tako delati. Iziti moramo! Kajti Cerkev, to sem že povedal, se zdi kot poljska bolnišnica. In ko gremo v poljsko bolnišnico, je najprej treba zdraviti rane, ne meriti holesterola … To pride potem … Je jasno?
Končno tretja beseda: biti šola. Sveti Janez Pavel II. je v apostolskem pismu Ob začetku novega tisočletja povabil vso Cerkev, naj postane “hiša in šola občestvenosti” (prim. št. 43) in vi ste to resno vzeli. Kot zahteva evangelij je treba oblikovati nove može in žene in v ta namen je potrebna šola človečnosti po meri Jezusove človečnosti. Prav on je namreč novi Človek, na katerega morajo mladi gledati v vseh časih, v katerega se lahko zaljubijo, po katerega poti lahko hodijo, da bi se spoprijeli z izzivi, ki so pred njimi. Brez primernega dela pri vzgoji novih generacij je utopično misliti, da bomo lahko naredili kaj resnega in trajnega v službi novemu človeštvu.
Chiara Lubich je pred časom skovala izraz, ki je še vedno zelo aktualen. Rekla je: Danes je treba vzgajati “ljudi z razsežnostjo sveta”, može in žene z Jezusovo dušo, z njegovim srcem in umom, da bodo zato znali prepoznavati in razlagati potrebe, skrbi in upanja v srcu vsakega človeka.
Drage sestre in dragi bratje, voščim vam, da bo ta vaša skupščina prinesla obilne sadove in se vam zahvaljujem za vaše dragoceno zavzemanje. Naj vam Marija, naša mati, pomaga hoditi vedno z zaupanjem, s pogumom in z vztrajnostjo, ustvarjalnostjo, zastonj in v občestvu z vso Cerkvijo po poteh luči in življenja, ki jih začrta Sveti Duh. Blagoslavljam vas in prosim vas, da molite zame, ker molitev res potrebujem. Hvala!
Vir: www.vatican.va
