Kronologija življenja Chiare Lubich

Kronologija1

22. januar 1920 – Chiara Lubich se rodi v Trentu v Italiji in je krščena na ime Sivlia v cerkvi svete Marije Velike 1. februarja. Starši delajo v tiskarni: mati je goreča vernica, oče socialist. Brat Gino je bil partizan in potem novinar dnevnika L’Unità.

1938 – Dokonča študij za osnovnošolsko učiteljico. Uči v Castello in v Livo v Val di Sole, potem v Trentu. Poskusi se vpisati na Katoliško univerzo v Milanu, vendar ne dobi štipendije.

1939 – Udeleži se tečaja za dekleta iz Katoliške akcije, obišče marijansko svetišče v Loretu (Italija) in odkrije svojo poklicanost, ’četrto pot’, po vzoru nazareške družine. Chiara opiše to srečanje z Jezusovo materjo kot »prvi pogled ljubezni Marije do nas«2.

1943 – Povabijo jo, naj animira frančiškanski tretji red. Pritegne jo korenita izbira Boga Klare Asiške in se poimenuje po njej.

7. december 1943 – Z zaobljubo čistosti se za vedno podari Bogu. Ta dan velja za nastanek Gibanja. 23. decembra se vpiše na univerzo Ca’ Foscari v Benetkah, kjer začne študirati. Toda druga svetovna vojna ji onemogoči nadaljevanje študija.

13. maj 1944 – Trento je močno bombardirano. Hiša Lubichovih je poškodovana in družina se mora izseliti. Chiara ostane v mestu, da bi podpirala to, kar se je začenjalo okoli nje. Jeseni najde stanovanje (na Kapucinskem trgu 2), v katerem živi skupaj s svojimi prvimi tovarišicami. Tako nastane prvi ’fokolar’.

1947 – Prva škofijska odobritev Gibanja msgr. Carla De Ferrarija, nadškofa Trenta, ki je priznal: »Tu je Božji prst!«3

1948 – V palači Montecitorio, sedežu poslanske zbornice v Rimu, se Chiara sreča s poslancem Iginom Giordanijem, očetom štirih otrok, poslancem, pisateljem, novinarjem in pionirjem v ekumenizmu.

Postal je prvi poročeni fokolarin. Chiara ga ima za soustanovitelja Gibanja zaradi njegovega odločilnega prispevka za utelešanje duhovnosti edinosti v družbi in za ekumenski razvoj.

Odpre se prvi moški fokolar v Trentu.

1949—1959 – Od leta 1949 se Chiara vsako poletje odpravi v tridentinske Dolomite. Njej, njenim prvim tovarišicam in tovarišem se pridružuje vedno več ljudi, ki ustvarijo maketo družbe, katere pečat je evangelij. Tako nastane mariapoli, Marijino mesto.

Leta 1959 se udeleži mariapolija v Fiera di Primiero več kot 10.000 ljudi iz 27 držav.

1954 – Pasquale Foresi je posvečen v duhovnika po rokah nadškofa Trenta. Je prvi fokolarin duhovnik. Tudi njega ima Chiara za soustanovitelja Gibanja zaradi prispevka pri razvoju vidika utelešenja, na primer v zvezi s študijem, pisanjem Statuta, z nastankom založbe Città Nuova in mesteca v Loppianu.

Chiara ustanovi vejo škofijskih duhovnikov in redovnikov, ki so vključeni v Gibanje.

1956 – Izide prva številka revije Città Nuova.

Nastanejo Božji volontariji, ljudje, ki se trudijo prinašati Boga v družbo, za prenovo različnih okolij.

1959 – Objavljena je prva zbirka Chiarinih duhovnih spisov z naslovom ’Meditacije’. Tako začne svojo aktivnost založba Città Nuova.

Gibanje se začne širiti onkraj ’železne zavese’ v države Vzhodne Evrope.

1961 – Chiara se v Darmstadtu v Nemčiji sreča z nekaterimi luteranskimi pastorji, ki želijo spoznati njeno evangeljsko duhovnost. Tako se za Gibanje odpre poglavje o ekumenizmu.

1962 – Prva papeška odobritev ad experimentum: Janez XXIII. prizna Gibanje z imenom Marijino delo.

1963 – V Rocca di Papa blizu Rima je odprt prvi Center mariapoli za vzgojo članov Gibanja.

1964 – V Incisi Val d’Arno blizu Firenc se začne prvo mestece pričevanja v kraju Loppiano.

1966 – Chiaro v Londonu sprejme v avdienco nadškof Canterburya dr. Michael Ramsey, primas Anglikanske skupnosti, ki opogumi širjenje duhovnosti Gibanja v Cerkev na Angleškem.

Ustanovi Gibanje gen (nova generacija), mladinski izraz Gibanja.

V Fontemu v Kamerunu postavi prvi kamen za bolnišnico, ki bo v pomoč plemenu Bangva. Tam bo nastalo tudi mestece pričevanja edinosti in sodelovanja med Gibanjem in krajevnim prebivalstvom.

Ustanovi župnijsko gibanje kot odgovor na opogumljajoče besede papeža Pavla VI., naj prinaša duha edinosti v župnije in v škofije.

1967 – V Carigradu se sreča z ekumenskim patriarhom Atenagoro I. To bo prvo od 25 sprejemov. Prispeva k nastanku in razvoju Inštituta za Vzhodne Cerkve v Regensburgu v Nemčiji. CET (Nemška škofovska konferenca) vodenje zaupa škofu Rudolfu Graberju.

Ustanovi gibanje Nove družine.

1968 – Ustanovi vejo gens (nova duhovniška generacija) za bogoslovce.

Doume, da so uresničitve na socialnem področju vitalno medsebojno povezane v enem samem gibanju, katerega poimenuje Novo človeštvo. Zaupa ga volontarijem in volontarijam kot animatorjem tega.

Skupaj z evangeličanskim bratstvom ustanovi ekumensko mestece v Ottmaringu v Nemčiji.

1970 – Ustanovi gibanje za otroke (gen 3), tretjo generacijo Gibanja.

1971 – Začne gibanje za redovnice iz Gibanja fokolarov. Papež Pavel VI. ga med avdienco blagoslovi.

1975 – Na sveto leto se v Rimu zbere 25.000 mladih na svoj genfest.

1976 – Začne se niz letnih mednarodnih srečanj za ’škofe, prijatelje Gibanja fokolarov’, ki jih organizira msgr. Klaus Hemmerle, škof iz Aachna v Nemčiji, z namenom poglabljati duhovnost edinosti in živeti izkušnjo ’dejavne zbornosti in zbornosti v ljubezni’. Msgr. Hemmerle velja za soustanovitelja Gibanja fokolarov.

1977 – Chiara prejme v Guildhallu v Londonu nagrado Templeton za razvoj vere. Prisotni so predstavniki številnih verovanj. Tako se uradno začne v Gibanju dialog z verniki drugih verstev.

Svoje pričevanje življenja in vere predstavi na XIX. nacionalnem evharističnem kongresu v Pescari (Italija).

1980 – V Rimu se na stadionu Flaminio zbere 40.000 mladih na mednarodnem genfestu.

1981 – Na vabilo spoštljivega Nikkya Nivana, ustanovitelja laičnega gibanja budistične prenove Rišo kosei kaj, govori v Tokiu o svoji krščanski izkušnji v njihovem velikem svetišču 10.000 ljudem. Začne se ploden odnos dialoga in sodelovanja na humanitarnem področju in v prid miru.

1982 – Prvo mednarodno letno srečanje ’škofov, prijateljev Gibanja fokolarov’ iz različnih Cerkva in cerkvenih skupnosti, kar je spodbudil Janez Pavel II.

1983 – Prvi mednarodni kongres gibanja Novo človeštvo v športni palači Palaeur v Rimu, prisotnih je bilo več kot 15.000 ljudi s petih celin.

1984 – Janez Pavel II. obišče mednarodni Center Gibanja fokolarov v Rocca di Papa (Rim).

Chiara ustanovi za otroke gibanje gen 4 in začne z gibanjem Otroci za edinost.

1985 – Imenovana je za svetovalko Papeškega sveta za laike. Udeleži se izredne sinode ob dvajseti obletnici drugega vatikanskega cerkvenega zbora.

Genfest 1985 v Rimu pomeni nastanek gibanja Mladi za zedinjen svet, v katerem so glavni animatorji fantje in dekleta gen.

1988 – Prejme nagrado za mir mesta Augsburg v Nemčiji za svoje neutrudno delovanje za edinost kristjanov.

1990 – Papeški svet za laike odobri posodobljen Splošni statut Gibanja fokolarov.

S sodelovanjem msgr. Klausa Hemmerleja Chiara odpre Šolo Aba (večdisciplinski študijski center) z namenom poglabljanja kulturne razsežnosti v karizmi edinosti.

1991 – V Braziliji v mariapoliju Araceli (blizu San Paula) začne s projektom občestvene ekonomije.

1993 – V Palaeuru v Rimu poteka 2. familyfest, povezan z velikim številom skupin, ki so sledile programu preko satelita, in ga je predvajalo 63 nacionalnih televizijskih hiš in številne lokalne.

1994 – Chiaro imenujejo za častno predsednico WCRP (Svetovne konference verstev za mir).

1996 – S skupino politikov iz Gibanja začne v Neaplju s Političnim gibanjem za edinost.

V Parizu prejme nagrado Unesco za vzgojo k miru. Prejme častni doktorat iz družbenih ved na univerzi v Lublinu na Poljskem. Za tem prejme še petnajst častnih doktoratov: iz teologije (Filipine in Tajvan 1997, Slovaška 2003, Velika Britanija 2008), družbenih komunikacij (Tajska 1997), humanih ved (ZDA 1997), filozofije (Mehika 1997), večdisciplinski (Argentina 1998), verskega nauka (Brazilija 1998), ekonomije (Brazilija 1998, Italija 1999), psihologije (Malta 1999), pedagogike (ZDA 2000), umetnosti (Venezuela 2003), teologije posvečenega življenja (Rim 2004).

1997 – V Bangkoku na Tajskem se sreča z najvišjim patriarhom tajskega budizma Somdetom Phra Nyanasamvaro, ki opogumlja dialog in sodelovanje med budisti in Gibanjem. V Čang Maju govori številnim budističnim menihom, nunam in laikom o svoji duhovni izkušnji.

V Manili na Filipinih predstavi Gibanje fokolarov splošni skupščini Filipinske škofovske konference. Zatem je govorila še škofovskim konferencam Tajvana, Švice, Argentine, Brazilije, Hrvaške, Slovenije Poljske, Indije, Češke, Slovaške, Avstrije.

Na simpoziju, ki ga je organizirala WCRP v stekleni palači (OZN, New York), govori o edinosti narodov.

Imam W. D. Mohammed, ustanovitelj Ameriške družbe muslimanov, jo povabi, naj pove svoje pričevanje 3.000 afro-ameriškim muslimanom, zbranim v mošeji Malcolm X v Harlemu v New Yorku.

V Gradcu v Avstriji predlaga duhovnost edinosti kot ekumensko duhovnost na odprtju evropskega ekumenskega shoda, ki ga je organizirala CCEE (svet evropskih škofovskih konferenc) in KEK (svet evropskih krščanskih Cerkva, v katerega so vključene pravoslavne Cerkve in Cerkve reforme).

1998 – V Buenos Airesu, argentinski prestolnici, se sreča z judovsko skupnostjo.

Predsednik Brazilske republike ji podeli odličje Cruzeiro do Sul za zavzemanje v prid najnižjih slojev prebivalstva in za promocijo občestvene ekonomije.

V Rimu je na Trgu svetega Petra med štirimi ustanovitelji, ki govorijo na prvem mednarodnem srečanju cerkvenih gibanj in skupnosti (več kot 300.000 udeležencev). Pred papežem se obveže, da bo začela pot občestva med gibanji.

V Strasburgu prejme nagrado za človekove pravice 1998 od Sveta Evrope.

V Berni, švicarski prestolnici, govori na uradnem slavju ob 150. obletnici švicarske ustave.

V Berlinu na vabilo evangeličanske skupnosti govori v Cerkvi spomina.

V Ottmaringu se sreča s predstavniki kakih dvajsetih evangeličanskih skupnosti in gibanj, s katerimi se začne pot »Skupaj za Evropo«.

1999 – Ob 50. obletnici Sveta Evrope je povabljena na simpozij o tržni družbi, demokraciji in solidarnosti.

V Strasburgu predstavi izkušnjo občestvene ekonomije.

V Speier v Nemčiji je med pobudniki skupaj s skupnostjo sv. Egidija in Prenove v Duhu srečanja med ustanovitelji in odgovornimi 41 cerkvenih gibanj in novih skupnosti. Na to srečanje Janez Pavel II. pošlje sporočilo, s katerim jih želi opogumiti v tej dejavnosti.

V Augsburgu se udeleži slovesnosti ob podpisu skupne izjave o opravičenju. Sreča se z najvišjimi predstavniki Svetovne luteranske zveze.

2000 – Prejme častni meščanstvi mesta Rima in Firenc. V naslednjih letih prejme še 17 častnih meščanstev, med temi mesta Palermo, Genova, Torino, Milano in Buenos Aires.

Prejme veliki križ za zasluge od predsednika Federalne republike Nemčije.

V Rottenburgu v Nemčiji se sreča z odgovornimi za 50 evangeličanskih gibanj in skupnosti svobodnih in binkoštnih Cerkva.

V Washingtonu DC govori na srečanju s 5.000 kristjanov iz Gibanja in afro-ameriških muslimanov Ameriškega združenja muslimanov. To je nova etapa v dialogu, ki se nadaljuje po različnih mestih ZDA.

V Rimu govori v palači sveti Makut pred številčno veliko skupino parlamentarcev o idealih Političnega gibanja za edinost.

V Assisiju spodbudi pot občestva med starimi in novimi karizmami na srečanju s frančiškansko družino.

2001 – V Indiji v Coinmbatore (Kamil Nadu) prejme nagrado branilke miru s strani Šanti Ašram in Gibanja Sarvodaja, dveh gandijevskih ustanov. Svojo duhovno izkušnjo predstavi tudi v Mumbaiju na univerzi Somaiya.

V Pragi v Češki republiki se sreča s predsednikom republike Watslavom Havlom.

V Bratislavi na Slovaškem na srečanju v nacionalnem parlamentu predstavi občestveno politiko 150 poslancem in županom.

V Insbrucku v Avstriji govori o svoji izkušnji bratstva v politiki na srečanju Tisoč mest za Evropo za izgradnjo Evrope državljanov.

V Zurichu v Švici govori o duhovnosti edinosti v Grossmunstru, stari cerkvi, zibelki reforme švicarsko-nemške Cerkve.

2002 – V Ženevi govori o ekumenizmu v stolnici St. Pierre med nedeljskim obredom, povabil jo je predsednik protestantske Cerkve v Ženevi.

Ekumenskemu svetu Cerkva predlaga občestveno duhovnost kot ekumensko duhovnost.

V Španiji v Barcelono prinese projekt o vesoljnemu bratstvu katalonskemu parlamentu.

V Monserratu govori o svoji življenjski izkušnji štiristo menihom in nunam.

V Madridu govori o svojem političnem sporočilu na lokalnem sedežu Evropskega parlamenta pred uglednim občinstvom politikov in upravnikov.

2003 – V Indiji skupaj s svojimi sodelavci nadaljuje dialog s predstavniki hindujstva na koledžu Somaiya z Bharaty Vidyia Bhavan, z družino Swadhyaya, z gandijevci iz Sarvodaya Movement in z Gandhigram University.

Med istim potovanjem pride do koristnih srečanj s katoličani v Mumbaiju in Delhiju na vabilo kardinala Diaza in nadškofa Conceca.

Kot odgovor na vabilo Janeza Pavla II. Gibanju fokolarov, naj poudari leto, posvečenem rožnemu vencu za mir v svetu, organizira mednarodni marijanski kongres v Castel Gandoflu (Rimu), ki mu sledi 157 lokalnih kongresov po petih celinah.

2004 – Predsednik Italijanske republike ji podeli odličje viteza velikega križa.

V Stuttgartu (Nemčija) v času, ko se je Evropska unija razširila na 25 držav, se udeleži dneva Skupaj za Evropo, sadu hoji v občestvu 150 gibanj in skupnosti različnih Cerkva (luteranci, pravoslavni, anglikanci, verniki svobodnih Cerkva …). Prisotnih je 9.000 ljudi in v živo spremlja še 100.000 ljudi na hkratnih srečanjih v 163 evropskih mestih.

2007 – 7. decembra je s papeškim odlokom ustanovljen Univerzitetni inštitut Sophia s sedežem v Loppianu (Incisa Val d’Arno, FI). To je zadnji uradni dokument, ki ga je Chiara Lubich podpisala.

14. marec 2008 – Po dolgi bolezni in potem ko jo je v bolnišnici obiskal ekumenski patriarh iz Carigrada Bartolomej I. in jo je tolažilo pismo papeža Benedikta XVI. Chiara umre na svojem domu v Rimu, potem ko se je od nje poslovilo več sto ljudi.

18. marca 2008 poteka slovesna pogrebna sveta maša v baziliki svetega Pavla zunaj zidov, ki jo je daroval državni tajnik Tarcisio Bertone.