»Pripadam redu dominikank iz Betanije. To je ustanova kontemplativnega življenja, ki jo je leta 1866 ustanovil francoski dominikanec pater Lataste. Ko so ga poslali pridigat v ženski zapor v Cadillacu, je spoznal, da lahko odpre vrata kontemplativnega življenja tudi ženskam po prestani kazni. Ustanovil je skupnost, v kateri nekdanje zapornice živijo skupaj z drugimi ženami, ki niso bile kazensko preganjane. V skupnosti nobena ženska ne pozna preteklosti druge, živijo v molitvi in delu.
Duhovnost edinosti, živeta in posredovana evangeljska beseda nam je še bolj pokazala vrednost in aktualnost naše karizme. Enkrat na teden odhajamo v ženski zapor v našem mestu, v Torinu. Kot v Cadillacu se trudimo pričevati o upanju, ki prihaja od Boga. Srečujemo se s številnimi ženami, ponudimo jim možnost, da preživijo nekaj časa z nami, seveda z dovoljenjem in ob spoštovanju obveznosti, ki jim jih predpisuje sodnik; na primer, da se vsak dan javijo na policiji.
V zaporu poslušamo o njihovi tesnobi, stiskah, bolečini, nepričakovanem veselju. Da bi posodobile našo karizmo, smo začele obiskovati »ljudi noči«. To so živalci mamil, klošarji, pustolovci brez predsodkov, tujci in Italijani, ki živijo ob Porta Nuovi. Ponujamo jim zastonjsko prijateljstvo, možnost srečanja, ne da bi od njih pričakovale spremembo. »Si lačen?« sem pred časom vprašala maroškega fanta. »Da, a poslušanja, odnosa, ne kruha. Lakota je tudi to.«
Na Porta Nuovi nas poznajo in nas pričakujejo. Kot v zaporu smo tudi tu gledalci čudežev, ki jih prebuja podeljena Ljubezen. Lahko bi povedala veliko stvari. Nekega večera me je nekdo poklical. Glas je bil spremenjen, prihajal je izpod kupa odej. Fant je imel očitno abstinenčno krizo. »Povej mi, sestra, je bil Jezus visok, plavolas in z modrimi očmi?« »Ne vem,« sem odgovorila, »nikoli ga nisem osebno srečala.« Nadaljeval je: »Njemu so sledili in ga ljubili številni.« Odvrnila sem: »Tudi on je imel težave s svojimi.« »Telesno sem mu podoben, a ljudje me zaničujejo.« Poskušala sem razumeti, od kod taka jeza. Solze so drsele po izžetem licu. »Bi mi lahko delala malo družbe?« je zašepetal. Dolgo sem poslušala njegovo zgodbo, bila je prepolna reka. Minilo je nekaj let. Nekega dne sem med hojo po ulici zaslišala klicanje. Takoj sem prepoznala njegove plave oči, ki so zdaj jasne, zdrave. »Še vedno se spominjam stavka o Jezusu! Vidiš? Še vedno živim!«
Medtem ko sem na tem kraju, na Porta Nuovi, me skupnost spremlja s češčenjem Najsvetejšega, da bi po mojih besedah prišel Jezus in bi znala prepoznati njegovo obličje v ženah in možeh, s katerimi se srečam.«
(sestra Silvia iz Italije)
