Na univerzi so bili nekateri profesorji pretirano prijazni in uslužni, ne da bi storila kaj, da bi si to zaslužila. Ta njihova drža je skoraj vedno razkrivala zanimanje zame, poskus, da bi vstopila v čustven odnos z njimi. Lahko bi rekli, da to ni nič hudega, če se pri tem spoštuje vloge in je tak odnos izključen iz okolja ustanove. Problem pa je nastal, ko je me je profesor po končanem delu v laboratoriju začel klicati na dom mojih staršev in mi govoril, da bi po njegovem morala poglobiti snov, sicer ne bom naredila izpita. Povabil me je, naj naslednje jutro pridem v njegov zasebni laboratorij. Takoj sem razumela, kaj to pomeni: izsiljevanje, ki ga ne morem sprejeti, če hočem diplomirati, kot je treba, in s srednje dobro oceno 28, ki sem si jo pridobila. Odločila sem se, da ga obiščem skupaj s prijateljico.
Obe sva bili zelo napeti, preden sva prispeli do tja. Prostor je bil temen in profesor je takoj, ko sva vstopili, dobro zaklenil vrata. Vstopili sva v sobo s spuščenimi roletami, razsvetljevala jo je samo svetilka na mizi, za katero sva sedli. Srce nama je zelo hitro utripalo, ozračje je bilo napeto. Ker je videl, da sva dve, se je obrnil name s suhim vprašanjem: »No, povej mi, na kakšen problem si naletela v besedilu?« Tako se je razrešila moja prva slaba izkušnja na fakulteti, vendar ni bila edina.
Kljub vsemu sem redno diplomirala z najboljšo oceno in profesor me je na koncu javnega dela zagovora diplomske naloge povabil, naj nadaljujem akademsko pot na njegovi katedri! To je bilo zelo lepo in nepričakovano presenečenje, ki pa se je končalo že po enem mesecu, ko sem začela raziskovati, ker me je v knjižnici pred knjigami objel čez pas in me stisnil k sebi. Razumela sem njegov namen. Ostala sem tiho, bilo mi je zelo nerodno, bala sem se, a sem se delala, kot da se ni nič zgodilo. Moj hlad pa je seveda jasno povedal, kakšen je moj odgovor, in naslednji dan se je začelo dolgo mučenje. Nenadoma je bilo, kakor da ne bi nič več razumela o kulturi, vse sem naredila narobe in vedno znova sem morala ponavljati raziskovanja, nenehno me je grajal pred študenti, katerih asistentka sem bila. Zavzeto sem opravljala svoje delo, ki ga je vsakič razvrednotil. Ta ponižanja so v meni zbujala globoko nezaupanje v samo sebe. Nisem več vedela, kdo sem in ali kaj veljam.
Moja inteligenca je bila zamenjana za željo po posedovanju moje lepote.
Ko sem uspešno, a sredi solz zaključila tudi doktorat, sem našla delo v nekem podjetju. Pred tem pa se mi je velikokrat zgodilo, da so mi po razgovoru za službo moški rekli: »Povabil sem te samo zato, ker mi je bilo v zadovoljstvo, da sem se srečal s teboj!« V novem podjetju se je spet začela borba, tokrat z direktorjem. Bolj sem ga zanimala jaz kot moje delo, zato je bilo moje zavzemanje postavljeno na drugi tir. Čutila sem, da me ni jemal resno. Imela sem tudi nekaj privilegijev, npr. da me niso nadzirali in sem lahko prišla z zamudo v službo, ker je bil do mene direktor bolj “dober”. Toda zame to ni bilo pomembno, kajti to njegovo popuščanje ni bilo sad odnosa spoštovanja in strokovnega zaupanja. Od tam sem odšla po dveh letih na koncu delovnega kongresa v Evropi. Pred njim sem morala nastopiti zelo odločno.
Začela sem delati drugje, a sem na srečo opravljala isto delo. Organizacijo je vodil svet, v katerem so bili samo moški. Potrebovala sem dve leti, da sem vsem pojasnila, da nisem prišla tja zaradi iskanja kakega zaupnega odnosa s kom. Pri tem si pomagam tudi z drugimi načini govorice, kot je skromen in skoraj moški stil oblačenja, zadržana in zelo uradna naravnanost. Zdaj sem prepričana, da me upoštevajo zaradi sposobnosti, čeprav med kongresi, na katere potujemo, ne manjkajo poskusi oz. preverjanja trdnosti moje izbire s stavki in komentarji, ki so dvoumni in ob katerih se težko nasmehnem, samo da ne bi s šefom prišla navzkriž.
Pogosto pomislim, v kakšnem položaju bi bila danes, če bi se spustila v kompromise. Ta misel ustvarja v meni močne predsodke, ko se srečam z lepim dekletom, ki je uspelo. Potem pomislim, da je veliko deklet, ki so se tako kot jaz borile bolj kot druge, da bi kaj dosegle na delovnem mestu, in da morda potrebujejo pomoč. Pogosto premišljujem o takih dogodkih in o razširjeni misli, da zunanja lepota pomaga, da se nekdo laže vključi v svet dela. Z menoj ni bilo tako. Taka miselnost je morda resnična na začetku, ob prvem stiku s podjetjem, potem pa je vse težje. Dokazati je treba, da je poleg lepote treba upoštevati še kaj drugega, ne da bi ranila ponos delodajalca, da se ta ne bi maščeval in bi morda izgubila službo.
Vir: Città Nuova