Letno srečanje je potekalo 6. novembra. Pripravila ga je škofovska konferenca skupaj z več gibanji. Udeležilo se ga je več tisoč mladih. Stil je bil podoben koncertom roka, hiter ritem, glasne pesmi, simpatija, a tudi premišljevanje. Katoliška identiteta, ki je manjšina na Nizozemskem, je močno poudarjena.
Med eno in drugo pesmijo z versko vsebino je potekal pogovor z duhovnikom, nato je prišla na vrsto Maria Voce. Skupaj z njo je stopila na oder skupinica gen. Zastavili so ji nekaj vprašanj, v katerih so bolj kot različnost poudarjali edinost: »Najprej smo vsi Božji otroci, če verujemo ali ne, potem pripadamo tej ali drugi Cerkvi.« Maria Voce se je spomnila, kako jo je prevzela ob srečanju z Gibanjem trditev: »To ni organizacija, to je življenje. Če živiš evangelij, si vključena v to skupino.«
Zatem še nekaj pesmi, pogovor s škofom, ki že 12 let skrbi za mlade in bo zdaj prepustil to nalogo svojemu pomožnemu škofu, s katerim so se tudi pogovarjali, video o svetovnem dnevu mladih, četrturni program Radia Maria, ki je začel z oddajanjem na Nizozemskem. Nato sveta maša, delavnice, stojnice. Veliko ganjenosti, veliko čustev. A v številnih tudi resno zavzemanje živeti in pričati “ogenj”, ki je bil v njih ta dan prižgan ali znova prižgan. Napovedovalka je ponavljala: »Pustimo se vžgati!«
Popoldne se je Maria Voce v mestecu Marienkroon srečala s člani Gibanja, ki so prišli iz sosednjih držav. »Vedno smo sanjali, da bo Chiara Lubich obiskala naše države, a ni uspela. Zato so ti dnevi za nas zgodovinski.« Tako so sprejeli predsednico, zaupno, družinsko in z veliko toplino (in pravijo, da so severnjaki hladni!), pripovedovali so o zmagah in težavah zlasti na ekumenskem področju.
Maria Voce se jim je zahvalila zlasti za njihovo zvestobo in jih opogumila: »Priti moramo do vesoljne družine. Vendar si zapomnimo, da mi ne ustvarjamo dialoga med verstvi, temveč med ljudmi. Na nedavnem velikem srečanju med verstvi v Asisiju sem bila zelo vesela, ker so skoraj vsi, ki so prišli, pripadniki različnih verstev, poznali Gibanje in so mi govorili o svoji hvaležnosti do njega. Seveda, občasno lahko odkrivamo razlike, teh ne bomo uspeli premagati, a lahko se do konca sprejemamo, lahko se ljubimo taki, kakršni smo. Pričati moram, da sem bila v letu 2011 presenečena, ker sem odkrila, da so ljudje iz drugih verstev, ki niso samo v dialogu z nami od zunaj, ampak da smo vsi skupaj pred svetom in da skupaj pričamo ideal edinosti.« Na koncu pesmi, slike, pozdravi, ganjenost in obljuba, da se kmalu zopet vidijo, morda v enem od teh severnoevropskih krajev!
Zadnji del dneva je posvečen srečanju s prebivalci mesteca, posebej s pionirji, zaradi katerih se je rodilo in raste. Ljudje, ki niso imeli nikoli v rokah mikrofona v javnosti, zdaj pa so se opogumili in preprosto pripovedovali kot dar o najbolj zaupnih trenutkih svojega življenja. »Delam v mestecu, da bi ljudje lahko rekli: “Kako lepo je tukaj!” In da bi našli Boga, kajti Bog je lepota«. Marienkroon: enkratno mestece, mestece iz src.
Dopisnik Giulio Meazzini za www.focolare.org
Zatem še nekaj pesmi, pogovor s škofom, ki že 12 let skrbi za mlade in bo zdaj prepustil to nalogo svojemu pomožnemu škofu, s katerim so se tudi pogovarjali, video o svetovnem dnevu mladih, četrturni program Radia Maria, ki je začel z oddajanjem na Nizozemskem. Nato sveta maša, delavnice, stojnice. Veliko ganjenosti, veliko čustev. A v številnih tudi resno zavzemanje živeti in pričati “ogenj”, ki je bil v njih ta dan prižgan ali znova prižgan. Napovedovalka je ponavljala: »Pustimo se vžgati!«
Popoldne se je Maria Voce v mestecu Marienkroon srečala s člani Gibanja, ki so prišli iz sosednjih držav. »Vedno smo sanjali, da bo Chiara Lubich obiskala naše države, a ni uspela. Zato so ti dnevi za nas zgodovinski.« Tako so sprejeli predsednico, zaupno, družinsko in z veliko toplino (in pravijo, da so severnjaki hladni!), pripovedovali so o zmagah in težavah zlasti na ekumenskem področju.
Maria Voce se jim je zahvalila zlasti za njihovo zvestobo in jih opogumila: »Priti moramo do vesoljne družine. Vendar si zapomnimo, da mi ne ustvarjamo dialoga med verstvi, temveč med ljudmi. Na nedavnem velikem srečanju med verstvi v Asisiju sem bila zelo vesela, ker so skoraj vsi, ki so prišli, pripadniki različnih verstev, poznali Gibanje in so mi govorili o svoji hvaležnosti do njega. Seveda, občasno lahko odkrivamo razlike, teh ne bomo uspeli premagati, a lahko se do konca sprejemamo, lahko se ljubimo taki, kakršni smo. Pričati moram, da sem bila v letu 2011 presenečena, ker sem odkrila, da so ljudje iz drugih verstev, ki niso samo v dialogu z nami od zunaj, ampak da smo vsi skupaj pred svetom in da skupaj pričamo ideal edinosti.« Na koncu pesmi, slike, pozdravi, ganjenost in obljuba, da se kmalu zopet vidijo, morda v enem od teh severnoevropskih krajev!
Zadnji del dneva je posvečen srečanju s prebivalci mesteca, posebej s pionirji, zaradi katerih se je rodilo in raste. Ljudje, ki niso imeli nikoli v rokah mikrofona v javnosti, zdaj pa so se opogumili in preprosto pripovedovali kot dar o najbolj zaupnih trenutkih svojega življenja. »Delam v mestecu, da bi ljudje lahko rekli: “Kako lepo je tukaj!” In da bi našli Boga, kajti Bog je lepota«. Marienkroon: enkratno mestece, mestece iz src.
Dopisnik Giulio Meazzini za www.focolare.org
