ca0021-157x200 Pustolovščina deklet iz Trenta, zbranih okoli Chiare, je zelo naglo vzbudila radovednost med prebivalci mesta, ki je tedaj štelo nekaj deset tisoč ljudi, in še toliko bolj v tridentinski Cerkvi. Način življenja deklet iz “hišice” na Kapucinskem trgu, sedežu prvega “fokolara”, je osupnilo odrasle in otroke. V tistem skromnem stanovanju so bili reveži kot doma. Celo socialni problem mesta, izčrpanega zaradi vojne, so ta dekleta imela za svoj. Bile so namreč prepričane, da ga bodo uspele rešiti z vero v resničnost evangeljskih besed, tako da ljubijo brata, drugega za drugim.
Chiara je zapisala: »Med vsemi evangeljskimi besedami nam je naša karizma takoj poudarila posebej tiste besede, ki govorijo o evangeljski ljubezni do vsakega bližnjega in ne samo do revežev, ko smo prebrale v evangeliju, da je Jezus rekel: “Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov (mišljeni so vsi), ste meni storili” (Mt 25,40). Tako je naš stari način pojmovanja bližnjega razpadel. Če je Kristus na nek način v vseh, nismo mogle delati razlik, nismo mogle imeti koga raje od drugega. Zbledeli so pojmi, ki ovrednotijo ljudi za sonarodnjaka ali tujca, starega ali mladega, lepega ali grdega, neprijetnega ali prijetnega, bogatega ali revnega, kajti Kristus je v vsakem, Kristus je v vsakem. In vsak brat je resnično “drugi Kristus” – če njegovo dušo bogati milost – ali “drugi Kristus”, ki mora šele rasti v njem – če je bližnji daleč od njega.
Ko smo tako živele, smo odkrile, da je postal brat za nas pot do Boga. Še več, brat se nam je zdel kot obok, pod katerim je bilo nujno iti, da bi se srečale z Bogom. To smo doživljale od prvih dni. Kakšno zedinjenje z Bogom zvečer ob molitvi ali ko smo se zbrale potem, ko smo ga ves dan ljubile v bratih! Kdo nam je dajal tisto tolažbo, tako novo, tako nebeško notranjo zbranost, če ne Kristus, ki je živel v besedah “dajajte in se vam bo dalo” (Lk 6,38)? Ljubile smo ga ves dan v bratih in zdaj je on ljubil nas. In kako koristen je bil ta notranji dar! To so bile prve izkušnje duhovnega življenja, resničnosti kraljestva, ki ni bilo od tega sveta. Tako nam je Sveti Duh na novi in čudoviti poti kazal ljubezen do brata kot nov steber naše duhovnosti.«