Marco Tecilla, doma iz Trenta v Italiji, fokolarin od začetka Gibanja fokolarov, je na srečanju predstavnikov lokalnih skupnosti pripovedoval o začetkih prve skupnosti v tem mestu. Ljudje so se zbirali v evangeljskem duhu in bili so celo pripravljeni dati v skupnost svoje dobrine, da bi olajšali trpljenje v času takoj po drugi svetovni vojni. Ta praksa je postala stalnica.
»V srcu Chiare Lubich so bile sanje,« je povedal Marco Tecilla, ki ga vsi poznajo kot “prvega” fokolarina.
Pred seboj je imel nekaj sto ljudi iz petdesetih držav, predstavnikov lokalnih skupnosti Gibanja po vsem svetu. Skupaj so pogledali na življenje mesta, v katerem se je začela karizma edinosti, na Trento, in prejeli luč še za današnje dni.
»Chiara je s svojega okna videla celotno mesto in hotela je rešiti socialni problem Trenta. Toda tedaj še nismo imeli dovolj moči za kaj takega. Tako je decembra 1947 sklicala vse nas v dvorano kardinala Massaie in nam govorila. Opazila je, da so v naši skupnosti ljudje, ki so prisiljeni živeti v veliki denarni stiski. To je bilo zanjo nepojmljivo. V prvih krščanskih skupnostih, ki so nastale v Jeruzalemu v prvih časih Cerkve, piše v Apostolskih delih, “je bilo vse skupno in nihče med njimi ni bil v pomanjkanju”, ker so dobesedno živeli evangelij. Chiara se je odločila, da nam bo govorila o skupnosti dobrin, in je vse nas, ki smo bili ta prva skupnost, postavila pred tak izziv. Podoben in drugačen kot skupnost prvih kristjanov.«
Je moral vsak prodati vse svoje dobrine? »Ne. Čeprav je cilj krščanske skupnosti isti, ni bilo zahteve, da bi kdo prodal to, kar ima, in prinesel v skupnost, ampak je bila pobuda, naj vsak podari tisto, kar poseduje in kar si lahko odtrže, ne da bi škodil sebi ali svoji družini.«
Kako je delovala ta »organizirana« oblika ljubezni? »Vsak je prinašal, kar je imel viška, zlasti v denarju, in se obvezoval, da bo dajal določeno vsoto, za katero se je odločil, vsak mesec. Imena darovalcev in obljubljeni denar so bili tajnost. S prejetim denarjem je fokolarina, ki jo je za to zadolžila sama Chiara, pomagala vsak mesec družinam iz skupnosti, ki so bile v potrebi. To delikatno nalogo je urejala z vso ljubeznijo in diskretno. Želeli smo doseči, da med nami ne bi bilo nikogar v potrebi,temveč bi imeli vsi potrebno za življenje. Rezultat prejete vsote in mesečne obvezanosti je bil neverjeten in že prvi mesec smo uspeli rešiti stisko kakšnih tridesetih družin.«
Kaj je Chiara mislila o tem? »Ko je gledala na ta naš svet, je govorila: Zdi se nekaj nemogočega, da je danes svet tako lakomen in sebičen, in vendar je tako. Pred temi dejstvi ganjeni in hvaležni pravimo: Ljubezen je Bog in Bog je vsemogočen. V duhu ljubezni in edinosti (ki ni preprosta miloščina, ampak popoln dar sebe Božji volji) bi vsi našli, kar bi lahko dali. A pred tem je treba oblikovati srca, kajti za razliko od prvih kristjanov med nami veje preveč duha sveta in vladata needinost in ravnodušnost. Samo trdna in globoka evangeljska formacija lahko ohranja živo idealno družbo v bratski ljubezni. To velja prav gotovo za nas, kajti dokler smo zedinjeni, je Kristus med nami, in kar on gradi, ostane.« V prvih časih je tako bil zelo izrazit pomen življenja evangelija.
Ta izkušnja skupnosti dobrin se ni ustavila pri prvi skupnosti v Trentu, ampak se je nadaljevala tako v izbirah življenja članov Gibanja kot v konkretnih dejanjih (kot je »dati na kup«, kar ne potrebujemo, da se razdeli …), s katerimi krožijo dobrine v obliki starodavne izmenjave z močno dozo solidarnosti in socialne pravičnosti.
Vir: www.focolare.org
