Tri zelo kratke izkušnje iz čisto različnih držav na stavek iz evangelija, ki ga živimo septembra: ljubiti v dejanju in resnici.
Podeliti bolečino
Sošolka moje hčere je v prometni nesreči izgubila očeta in sestro. Njeno mamo sem na videz poznala. Hotela sem jo obiskati, vendar sem razmišljala, da ni dovolj obisk, da moram storiti kaj več. Šla sem na tržnico, kupila nekaj hrane in jim to odnesla. Nisem pa imela poguma, da bi govorila z njo. Kaj naj ji rečem? Kako jo tolažiti? Opogumila sem se in jo večkrat obiskala. Izvedela sem še, da potrebuje denar; odnesla sem ji majhno vsoto. Čez nekaj dni je zgledala močnejša, imela je večje zaupanje v življenje. Hvaležna je bila za prijateljstvo, ki je nastalo iz podeljene bolečine. (P. G. – Bolivija)
Odpustitev
V podjetje, kjer sem delal že 25 let, je prišel nov direktor, mlad in brez izkušenj. Kot zastopnik potreb zaposlenih sem moral predstaviti njegove napake na upravnem svetu, v katerem je bila tudi moja žena. Tvegal sem, da bom izgubil službo, a sem bil prepričan, da je treba povedati resnico. Hkrati nisem hotel uničiti odnosa z njim. Zato sem iskal prave besede, da ne bi otežil situacije. Po skoraj dveh letih takega stanja mi je neko dopoldne direktor povedal, da sem dobil odpoved. Čeprav sem bil prizadet, sem odgovoril, da bom delal dobro do zadnjega dneva svoje službe. Tik pred iztekom roka so mi ponudili, da ostanem. Direktor je rekel, da se je prenaglil. Medtem sva se z ženo odločila začeti z novim podjetjem, zato sem se mu zahvalil in odklonil ponudbo. Zadnji dan je bil poln presenečenj, podjetje je organiziralo praznovanje z darili in zahvalnim pismom. Tudi delavci so se mi izrazili hvaležnost za vse, kar sem naredil zanje. (E. C. – Švica)
Med pranjem perila
Pred dnevi sem šel oprati perilo na javno pralnico blizu doma. Bilo je lepo, sončno vreme in veliko žena je pralo. Veselo smo klepetali, ko je prišel starček, ki nas skoraj ni videl. Imel je dve rjuhi, srajco in svoj turban in prosil je, da mu naredimo prostor. Nobena se ni hotela umakniti. Obrnil sem se k njemu in mu rekel: “Baba,” tako nagovarjamo starejše ljudi, “daj mi svoje stvari, jih bom jaz opral!” Druge žene so se začele smejati: “Z goro svojega perila vendar ne misliš resno …?” Starcu sem ponovil vabilo in začel prati njegove rjuhe. Bil je zelo zadovoljen, dal mi je svoj očetovski blagoslov in preden je odšel, je hotel na vsak način, da vzamem njegov košček mila, ki ga je ljubosumno varoval. Nihče se ni več smejal. V tišini se je zgodilo nekaj novega. Žene so si začele posojati posode, podajale so vrč, poln vode, tisti, ki je bila dlje od vode … Začela se je veriga sodelovanja. (F. N. – Pakistan)
