»Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v naročje.«
(Lk 6,38) otroci

Se ti je kdaj pripetilo, da si prejel dar od prijatelja in si čutil, da mu moraš povrniti? In da to narediš ne toliko zato, da bi se oddolžil, ampak iz resnične ljubezni in hvaležnosti? Gotovo se je zgodilo.
Če se tako dogaja tebi, si lahko misliš, kako se Bogu, Bogu, ki je ljubezen.
On vedno povrne vsak dar, ki ga damo svojim bližnjim v njegovem imenu. Pravi kristjani to zelo pogosto doživljajo. In vsakokrat jih preseneti. Nikdar se ne privadiš Božji iznajdljivosti. Lahko bi ti navedla tisoč, deset tisoč primerov, lahko bi o tem napisala knjigo. Videl bi, kako resnična je tista podoba o »dobri, potlačeni, potreseni in zvrhani meri, ki ti jo bodo dali v naročje«: in pomeni, kako Bog obilno vrača, kako je velikodušen.
»Na Rim se je že spustila noč. V tistem malem stanovanju, na pol v zemlji, si je voščila lahko noč majhna skupina deklet, ki so hotele živeti evangelij. Tedaj pa pozvoni. Kdo je ob taki uri? Mož, ki se pojavi na vratih, je preplašen in obupan: naslednji dan ga bodo vrgli z družino iz stanovanja, ker ni plačal najemnine. Dekleta se pogledajo in v tihem soglasju odprejo predalček, kjer so v več kuvertah zbirale, kar je ostalo od njihovih plač in kar so prihranile za plin, telefon in elektriko. Vse dajo temu možu, ne da bi razmišljale. Tisto noč spijo srečne. Nekdo drug bo mislil nanje. A glej, ni še zora, ko zazvoni telefon. “Takoj pridem s taksijem,” pravi možev glas. Dekleta čakajo začudena, ker je izbral tako prometno sredstvo. Obraz gosta jim pove, da se je nekaj spremenilo: “Ko sem se sinoči vrnil domov, sem našel dediščino, za katero si ne bi bil nikdar predstavljal, da jo bom dobil. Srce mi je reklo, naj jo polovico dam vam.” Znesek je bil natanko še enkrat večji od tistega, kar so bile velikodušno dale.«

»Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v naročje.«
Ali si tudi ti to izkusil? Če nisi, se spomni, da je treba darovati nesebično, brez upanja, da se bo dar vrnil, vsakomur, ki te prosi.
Poskusi. Toda naredi to, ker ljubiš Boga, ne pa, da bi videl uspeh.
Rekel boš: »Saj nimam ničesar.«
Ni res. Če hočemo, imamo neizčrpne zaklade: svoj prosti čas, svoje srce, svoj nasmeh, svoj nasvet, svojo kulturo, svoj mir, svojo besedo, da prepričamo tistega, ki ima, da bo dal tistemu, ki nima …
Rekel mi boš še: »Ne vem, komu naj dam.«
Poglej okoli sebe: se spomniš tistega bolnika v bolnišnici, one gospe, vdove, ki je vedno sama, sošolca, ki je zaostal in je zaradi tega tako pobit, tistega brezposelnega, vedno žalostnega mladeniča, bratca, ki potrebuje pomoč, prijatelja v ječi, onega neodločnega vajenca? Kristus te čaka prav v njih.
Začni ravnati drugače, kot kristjan, saj evangelij kar naprej govori o tem. To novo ravnanje je ravno nasprotno od zaprtosti in zaskrbljenosti. Nehaj se zanašati na zemeljske dobrine in se opri na Boga. Tako se bo videlo, da veruješ vanj, kar bo hitro potrdil dar, ki se bo vrnil k tebi.
Seveda pa Bog ne ravna tako zato, da bi obogatil tebe ali nas vse. Tako dela zato, da bi tudi drugi, mnogi drugi, ko vidijo majhne čudeže, ki jih žanje naše dajanje, naredili prav tako.
Tako dela zato, ker tem več lahko damo, čim več imamo; zato, da bi – kot pravi oskrbniki Božjih dobrin – v skupnosti, ki nas obdaja, pomagali, da bo vse krožilo, dokler ne bo mogoče reči kot o prvi jeruzalemski skupnosti: »Nobenega ubogega ni bilo med njimi.«
Se ti ne zdi, da tako pomagaš dati družbeni prenovi, ki jo svet pričakuje, pravo dušo?

»Dajajte in se vam bo dalo.« Gotovo je Jezus najprej mislil na nagrado, ki jo bomo prejeli v nebesih, a to, kar se dogaja na Zemlji, je že predigra in poroštvo onega.
Chiara Lubich

Beseda življenja za junij 1978.