»Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil.«
(Ef 2,4–5) najmlajši čb b otroci pps
Ko se je Gospod Bog prikazal Mojzesu na gori Sinaj, je povedal, kdo je, z besedami: »Gospod, Gospod, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi.«1 Da judovsko Sveto pismo pokaže naravo te ljubezni, ki je usmiljenje, uporablja besedo raḥămîm, ki spominja na materino naročje, kraj, iz katerega izhaja življenje. Ko se Bog daje spoznati kot “usmiljen”, kaže, kako je pozoren do vsakega bitja, podobno kot mama do svojega otroka: ima ga rad, mu je blizu, varuje ga in zanj skrbi. Sveto pismo uporablja še drug izraz (ḥesed), da izrazi še druge vidike ljubezni, ki je usmiljenje: zvestobo, dobrohotnost, dobroto, solidarnost.
Tudi Marija v svojem Magnifikatu opeva usmiljenje Vsemogočnega, ki traja iz roda v rod.2
Sam Jezus nam je govoril o Božji ljubezni in nam Boga odkril kot “Očeta”, ki nam je blizu in pozoren na vsako našo potrebo, pripravljen odpuščati in nam dati vse, kar potrebujemo: »On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.«3
Njegova ljubezen je res “bogata” in “velika”, kakor jo označuje Pismo Efežanom, iz katerega je vzeta beseda življenja: »Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil.«
Pavlove besede so nekakšen vzklik veselja, ki se rodi iz občudovanja izrednega delovanja Boga v nas: bili smo mrtvi in Bog nas je oživil, tako da nam je dal novo življenje.
Stavek se začne s “toda”, ki kaže nasprotje s tistim, kar je Pavel ugotovil pred tem: tragično stanje človeštva, ki ga stiskajo krivda in grehi, ki je ujetnik sebičnih in slabih želja in pod vplivom sil zla, ki se odkrito upirajo Bogu. V teh okoliščinah bi človeštvo zaslužilo, da se razvname Božja jeza.4 Bog pa mu, namesto da bi kaznoval – in temu se Pavel zelo čudi –, vrne življenje: ne pusti, da bi ga vodila jeza, ampak usmiljenje in ljubezen.
Jezus je že dal slutiti to Božje delovanje, ko je pripovedoval priliko o očetu dveh sinov: ta oče z odprtimi rokami sprejme mlajšega sina, ki se je pogreznil v nečloveško življenje. Enako govori v priliki o dobrem pastirju, ki gre iskat izgubljeno ovco, si jo zadene na rame in jo odnese domov, ter v priliki o dobrem Samarijanu, ki oskrbi rane človeka, ki je padel v roke razbojnikov.5
Bog, usmiljeni Oče, ki ga ponazarjajo prilike, nam ni samo odpustil, ampak nam je dal sámo življenje svojega Sina Jezusa, dal nam je polnost božjega življenja.
Zato slavospev hvaležnosti: »Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil.«
Ta beseda življenja bi morala v nas zbuditi isto veselje in hvaležnost kakor pri Pavlu in v prvi krščanski skupnosti. Tudi do vsakega od nas se Bog kaže “bogat v usmiljenju” in “velik v ljubezni”, pripravljen odpustiti in spet zaupati. Ni nobenega položaja greha, trpljenja ali osamljenosti, v katerem ne bi bil navzoč, v katerem se nam ne bi pridružil in nas spremljal na naši poti, v katerem nam ne bi zaupal in nam ne bi dal možnosti, da vstanemo, in moči, da vedno znova začnemo.
V svojem prvem “angelusu”, 17. marca pred dvema letoma, je začel papež Frančišek govoriti o Božjem usmiljenju in ta tema je potem zanj postala običajna. Ob tisti priložnosti je rekel: »Božje obličje je obličje usmiljenega očeta, ki je vedno potrpežljiv …, nas razume, nas čaka in se nam ne naveliča odpuščati …« Svoj prvi kratki pozdrav je sklenil z besedami, da »je Bog ljubeči Oče, ki nam vedno odpušča, ki ima usmiljeno srce za vse nas. In tudi mi se učimo biti usmiljeni z vsemi.«
Ta zadnji napotek nam svetuje, kako naj konkretno živimo besedo življenja.
Če je Bog z nami bogat v usmiljenju in velik v ljubezni, smo tudi mi poklicani, da bi bili usmiljeni z drugimi. Če Bog ljubi hudobne ljudi, ki so mu sovražni, bi se morali tudi mi naučiti ljubiti tiste, ki niso “prijetni”, celo sovražnike. Mar nam Jezus ni rekel: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli«?6 Mar ni od nas zahteval, da smo »usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče«?7 Tudi Pavel je vabil svoje skupnosti, ki jih je izbral in vzljubil Bog, naj oblečejo »čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost«.8
Če smo verovali Božji ljubezni, bomo mogli tudi mi ljubiti s tisto ljubeznijo, ki se zna približati vsakemu človeku, ki trpi ali je v potrebi, ki vse opraviči, ki ščiti, ki zna poskrbeti.
Ko bomo živeli tako, bomo lahko priče Božje ljubezni in bomo lahko tistim, ki jih srečujemo, pomagali odkrivati, da je Bog tudi do njih bogat v usmiljenju in velik v ljubezni.
Fabio Ciardi
1. 2 Mz 34,6; 2. Prim. Lk 1,50; 3. Mt 5,45; 4. prim. Ef 2,1–3; 5. prim. Lk 15,11-32; 3-7; 10,30-37; 6. Mt 5,7; 7. Lk 6,36; 8. Kol 3,12.