»In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog.«
(Raz 21,3)

Bog je vedno želel prebivati z nami, s svojim ljudstvom. Že prve strani Svetega pisma ga prikazujejo, kako prihaja iz nebes, se sprehaja po vrtu in se pogovarja z Adamom in Evo. Mar nas ni prav zato ustvaril? Kaj drugega želi, kdor ljubi, kot biti z ljubljeno osebo? Knjiga razodetja, ki govori o Božjem načrtu v zgodovini, nam zagotavlja, da se bo Božji načrt v polnosti uresničil.
Bog že biva med nami, odkar je prišel Jezus, Emanuel, “Bog z nami”. Zdaj, ko je Jezus vstal, njegova navzočnost ni več omejena na določen kraj in čas, ampak se je razširila na ves svet. Z Jezusom se je začela snovati nova, izvirna človeška skupnost, ljudstvo, sestavljeno iz mnogih ljudstev. Bog noče prebivati le v moji duši, v moji družini, v mojem ljudstvu, temveč med vsemi ljudstvi, ki so poklicana, da postanejo eno samo ljudstvo. Po drugi strani pa sedanja mobilnost ljudi spreminja tudi sam pojem ljudstva. Pri mnogih narodih je tako, da je ljudstvo sestavljeno iz mnogih ljudstev.
Po barvi kože, kulturi in veri smo si zelo različni. Pogosto drug drugega gledamo z nezaupanjem, sumničavo in s strahom. Drug z drugim smo v vojni. In vendar je Bog Oče vseh, ljubi vse nas in vsakega od nas. Noče prebivati z enim ljudstvom – »našim seveda«, nam lahko pride na misel – in noče pustiti drugih ljudstev samih. Zanj smo vsi njegovi sinovi in hčere, vsi smo ena sama družina.
Vadimo se torej – in pri tem naj nas vodi beseda življenja tega meseca – v tem, da cenimo različnost, spoštujemo drugega in na sočloveka gledamo kot na osebo, ki nam pripada: jaz sem drugi, drugi je jaz; drugi živi v meni, jaz živim v drugem. Začnimo pa pri ljudeh, s katerimi živimo vsak dan. Tako lahko napravimo prostor za Božjo navzočnost med nami. Bog nas bo potem povezal v edinosti, ohranjal istovetnost vsakega ljudstva in ustvaril nove družbene odnose.
To je razumela Chiara Lubich že leta 1959, ko je zapisala misli, ki so izredno aktualne in neverjetno preroške: »Če bodo znali ljudje, ne kot posamezniki, temveč kot ljudstva, /…/ sebe in predstavo, ki jo imajo o svoji domovini, postaviti na drugo mesto, /…/ in bodo to naredili iz medsebojne ljubezni med državami, ki jo zahteva Bog, kakor zahteva medsebojno ljubezen med brati, bo ta dan začetek nove dobe. Kajti tistega dne /…/ bo med ljudstvi živ in navzoč Jezus. /…/
Danes so časi, /…/ ko mora vsak narod iti preko svojih meja in videti onkraj njih; prišel je trenutek, ko je treba domovino drugega ljubiti kot svojo, trenutek, ko mora naše oko pridobiti novo čistost. Ni dovolj nenavezanost nase, da bi bili kristjani. Danes časi od Kristusovega učenca terjajo več: družbeno zavest krščanstva /…/.
Upamo, da se bo Gospod usmilil tega razdeljenega in razkrojenega sveta, narodov, ki so zaprti v svoj oklep in gledajo svojo omejeno in nezadostno lepoto – zanje enkratno –, narodov, ki s stisnjenimi zobmi varujejo svoje zaklade – tudi tiste dobrine, ki bi lahko koristile drugim narodom, tistim, kjer ljudje umirajo od lakote –; upamo, da bo Gospod porušil ovire in dal, da bosta med deželami tekla nepretrgan tok ljubezni ter reka duhovnih in materialnih dobrin.
Upamo, da bo Gospod v svetu vzpostavil nov red, On, ki je edini sposoben človeštvo narediti za eno samo družino in ohranjati razlike med narodi, da bi v sijaju vsakega naroda, ki je v službi drugega, zasvetila ena sama luč življenja, ki olepša zemeljsko domovino in iz nje ustvari predsobo večne domovine.«1
Fabio Ciardi

1 Maria, vincolo di unità tra i popoli, v: La dottrina spirituale, Città Nuova, Rim 2006, str. 327–329.