»Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.«
(Jn 20,21) pps najmlajši čb b zvok

Evangelist Janez po tragičnem poročilu o Jezusovi smrti na križu, zaradi katere so bili učenci zelo prestrašeni in zbegani, oznani presenetljivo novico: Jezus je vstal od mrtvih in se vrnil k svojim! Vstali se je namreč na velikonočno jutro prikazal in razodel Mariji Magdaleni. Istega večera se je prikazal drugim učencem, ki so bili zaprti v hiši, ker jih je preplavil občutek zbeganosti in poraza.
Jezus jih gre iskat. Znova jih želi srečati. Ni pomembno, da so ga izdali ali da so pred nevarnostjo zbežali; izkaže pa se jim z znamenji trpljenja: zaradi smrti na križu ima roke in prsi ranjene, prebodene in raztrgane. Ko spregovori, jim najprej zaželi mir; to je pravi dar, ki prepoji dušo in spremeni življenje.
Tedaj ga učenci končno prepoznajo in se znova razveselijo; tudi oni čutijo, da so ozdravljeni potolaženi in razsvetljeni, saj so znova v družbi svojega Učitelja in Gospoda.
Potem Vstali tej skupinici slabotnih mož zaupa zahtevno nalogo: odpravijo naj se na ceste in svetu prinesejo evangeljsko novost, kakor je to delal on sam. Kakšen pogum! Kakor je Oče zaupal njemu, tako jim Jezus izkaže vse svoje zaupanje.
Potem Jezus, dodaja Janez, »dihne vanje«, to pomeni, da z njimi deli svojo notranjo moč, Duha ljubezni, ki prenavlja srca in duše.

»Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.«
Jezus je v sebi izkusil celotno človeško življenje: doživljal je veselje prijateljstva in bolečino zaradi izdaje, napor pri delu in utrujenost zaradi hoje; ve, iz česa smo ustvarjeni, pozna meje, trpljenje in polomije, ki nas dan za dnem spremljajo. Kakor je naredil z učenci v mračni sobi, tako še naprej išče vsakega od nas v naši temačnosti, v zaprtosti vase in nam verjame.
Vstali Jezus nam predlaga, da skupaj z njim izkusimo novo življenje in mir, da bi ga potem lahko delili z drugimi. Pošilja nas, naj pričujemo o svojem srečanju z njim, naj “izidemo” iz sebe, iz naših krhkih gotovosti in naših omejenosti in naj v času in prostoru udejanjamo poslanstvo, ki ga je on prejel od Očeta: oznanjevanje, da je Bog ljubezen.

»Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.«
Chiara Lubich maja leta 2005 prav to besedo življenja razlaga takole: »Danes besede ne zadoščajo več. […] Oznanjevanje evangelija bo učinkovito le, če bo temeljilo na pričevanju življenja, kakršno je bilo pričevanje prvih kristjanov, ki so lahko rekli: “Oznanjamo vam, kar smo videli in slišali …”1 Učinkovito bo, če bo mogoče kakor o njih tudi o nas reči: “Glej, kako se ljubijo, in drug za drugega so pripravljeni umreti”;2 učinkovito bo, če bomo ljubezen konkretizirali z dajanjem in pomagali tistemu, ki je v stiski, če bomo znali dajati hrano, obleko in stanovanje tistemu, ki tega nima, ponuditi prijateljstvo tistemu, ki je sam in obupan, podporo tistemu, ki je preizkušan. Če bomo živeli tako, bomo v svetu pričevali za Jezusovo privlačnost, in ko bomo postali drugi Kristus, se bo njegovo delo tudi zaradi našega prispevka nadaljevalo.«3

»Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.«
Tudi mi lahko gremo iskat Jezusa v moških in ženskah, ki so jetniki bolečine in osamljenosti. Tudi mi se lahko spoštljivo ponudimo za spremstvo na življenjski poti naproti míru, ki ga daje Jezus. Tako dela M. Pia s svojimi prijatelji, ki v majhnem centru v južni Italiji služijo migrantom. Na njihovih obrazih lahko razberemo zgodbe o bolečini, vojni in nasilju, ki so ga prestali.
»Kaj iščem?« nam zaupa M. Pia. »Mojemu življenju daje smisel Jezus in vem, da ga lahko prepoznam in srečam predvsem v najbolj ranjenih bratih. V našem združenju smo jim ponudili tečaje italijanskega jezika in pomoč pri iskanju stanovanja in dela. Pomagamo jim tudi pri njihovih materialnih potrebah. Vprašali smo jih, ali bi potrebovali tudi duhovno podporo, in ta predlog so z veseljem sprejele pravoslavne žene iz šole italijanščine. V sprejemni center za priseljence so prišli tudi kristjani iz evangeličanske Baptistične cerkve. V dogovoru z baptističnim pastorjem jih ob nedeljah spremljamo do njihovega bogoslužnega prostora, ki je precej oddaljen. Iz te konkretne ljubezni med kristjani se je rodilo prijateljstvo, ki se nato utrjuje tudi s kulturnimi srečanji, okroglimi mizami in koncerti. Odkrili smo, da smo “ljudstvo”, ki išče in najde nove poti do edinosti v različnosti, da tako vsem pričujemo za Božje kraljestvo.«
Letizia Magri

1 Prim. 1 Jn 1,1; 2 Tertulijan, Apologeticus, 39,7; Ch. Lubich, Beseda življenja za maj 2005, v: Novi svet 5/2005, str. 6–7.