Med seboj prepleteni dogodki v krožnici evangeljskega “dajte in se vam bo dalo”. Vsakodnevne zgodbe italijanske družine.
Naši denarni problemi so podobni kot v številnih družinah. Najprej zakasnele plače, nato odpoved. S tremi majhnimi otroki bi se lahko zdela prihodnost grozeča. Kaj storiti? Usklajevati svoje potrebe s potrebami drugih: to bi se lahko zdelo noro, a v tem primeru je bilo najboljše, in dejstva, ki jih pove mama, to dokazujejo.
»Krsti otrok so bili preprosta praznovanja brez velikih stroškov, nič posebnih daril in restavracije, dom smo odprli prijateljem in sorodnikom. Vedno smo veliko prejeli in to podelili s tistimi, ki imajo manj kot mi. V ta namen smo vsakič dali del denarja, ki smo ga prejeli, v dar za projekt v prid komaj rojenih otrok v Afriki. Zadnji krst pa se je odvijal prav tedaj, ko je mož izgubil službo …« Tistih 250 evrov, ki sta jih prejela, bi jim prišlo ravno prav, pa sta se kljub temu odločila, da jih odpošljeta.
»Čez nekaj mesecev sva izvedela, kako je bilo s temi ljudmi, ki skrbijo za novorojence: Boga so prosili prav za tisto vsoto, ki je prišla, ko niso več imeli denarja za mleko. Tako so bili preskrbljeni za tri mesece. Nam ni nič manjkalo, a jaz sem potrebovala plašč in obleko – in prejela sem plašč, elegantno obleko, jakno, dve krili in trikrat večjo vsoto denarja.«
Vedno moderne obleke in drugo … »Z več družinami si nenehno izmenjujemo obleke, posebej za deklice. Ko prihajajo veliki paketi, je to nekakšen obred: skupaj odpiramo pakete in pripravimo modno revijo. Obleke so lepe, čevlji novi: moje hčere niso imele nikoli tako veliko oblek. Nekega dne je najstarejša pripovedovala o teh revijah svoji sošolki, ki je naveličano rekla: “Kako si lahko zadovoljna, ko oblečeš obleko, ki so jo drugi nosili? Ali si revna?” Seveda je prišla domov žalostna in rahlo razočarana. Pogovorili sva se in se dogovorili, da ji bomo kupili, ko bo rabila kaj posebnega, da pa je zelo lepo dajati in prejemati. Ne zato, ker si ne bi mogli kupiti, ampak zato, ker ni dobro, če razsipamo, saj je veliko revnih otrok, kakršen je otrok, ki smo ga posvojili na daljavo. Hčerka se je pomirila, in ne le to, odšla je po hranilnik in mi dala svoj denar, da bi ga poslali njenemu bratu v Pakistan. Potem me je vprašala: “Mama, ali smo revni?” Razložila sem ji, da imamo v tem obdobju res nekaj težav, ker očka že nekaj mesecev ni dobil plače. Bila je lepa priložnost, da sem ji razložila, da nam res kaj manjka, imamo pa dom, avtomobil, dobro hrano, zlasti pa se imamo radi, imamo veliko prijateljev in smo srečni. Nakar je vzkliknila: “Mama, potem pa smo bogati!”
Ko je bilo konec počitnic, si hčerke niso mogle več obuti čevljev: večja noga ali tesni čevlji? Kaj pa zdaj …? Denarja ni bilo niti za kredit za avto. Telefonirala mi je prijateljica in povedala, da ima veliko škatlo “nekoristnih stvari”: igre, barvice, otroške knjige, nahrbtnik, kakršnega je želela ena od hčera, ni pa ga dobila, ker je predrag. In še … za najstarejšo par vijoličnih škornjev, teniški copati in čevlji za zimo ter drugi čevlji, ki so se ji popolnoma prilegali.
Vendar je noga še zrasla in tisti tako lepi škornji so bili premajhni. Bili so kot novi, zato sem se odločila, da jih ohranim za najmlajšo. A prijateljica, katere mož je izgubil službo, bi morala nujno kupiti par škornjev št. 33 za hčerko. Ista številka! Trenutek oklevanja in potem: “Ko jih bo hči potrebovala, bomo videli”. Pripravila sem škornje in obleke. Prijateljica je bila presrečna in me je vprašala: “Kaj boš pa ti naredila? ” “Ne vem, Bog bo poskrbel!” In res se je tako zgodilo, ker me je naslednje jutro poklicala druga prijateljica: “Bi ti prišel prav par škornjev št. 34, novi so, za večjo hčer?” Bili so prave velikosti!«
»Krsti otrok so bili preprosta praznovanja brez velikih stroškov, nič posebnih daril in restavracije, dom smo odprli prijateljem in sorodnikom. Vedno smo veliko prejeli in to podelili s tistimi, ki imajo manj kot mi. V ta namen smo vsakič dali del denarja, ki smo ga prejeli, v dar za projekt v prid komaj rojenih otrok v Afriki. Zadnji krst pa se je odvijal prav tedaj, ko je mož izgubil službo …« Tistih 250 evrov, ki sta jih prejela, bi jim prišlo ravno prav, pa sta se kljub temu odločila, da jih odpošljeta.
»Čez nekaj mesecev sva izvedela, kako je bilo s temi ljudmi, ki skrbijo za novorojence: Boga so prosili prav za tisto vsoto, ki je prišla, ko niso več imeli denarja za mleko. Tako so bili preskrbljeni za tri mesece. Nam ni nič manjkalo, a jaz sem potrebovala plašč in obleko – in prejela sem plašč, elegantno obleko, jakno, dve krili in trikrat večjo vsoto denarja.«
Vedno moderne obleke in drugo … »Z več družinami si nenehno izmenjujemo obleke, posebej za deklice. Ko prihajajo veliki paketi, je to nekakšen obred: skupaj odpiramo pakete in pripravimo modno revijo. Obleke so lepe, čevlji novi: moje hčere niso imele nikoli tako veliko oblek. Nekega dne je najstarejša pripovedovala o teh revijah svoji sošolki, ki je naveličano rekla: “Kako si lahko zadovoljna, ko oblečeš obleko, ki so jo drugi nosili? Ali si revna?” Seveda je prišla domov žalostna in rahlo razočarana. Pogovorili sva se in se dogovorili, da ji bomo kupili, ko bo rabila kaj posebnega, da pa je zelo lepo dajati in prejemati. Ne zato, ker si ne bi mogli kupiti, ampak zato, ker ni dobro, če razsipamo, saj je veliko revnih otrok, kakršen je otrok, ki smo ga posvojili na daljavo. Hčerka se je pomirila, in ne le to, odšla je po hranilnik in mi dala svoj denar, da bi ga poslali njenemu bratu v Pakistan. Potem me je vprašala: “Mama, ali smo revni?” Razložila sem ji, da imamo v tem obdobju res nekaj težav, ker očka že nekaj mesecev ni dobil plače. Bila je lepa priložnost, da sem ji razložila, da nam res kaj manjka, imamo pa dom, avtomobil, dobro hrano, zlasti pa se imamo radi, imamo veliko prijateljev in smo srečni. Nakar je vzkliknila: “Mama, potem pa smo bogati!”
Ko je bilo konec počitnic, si hčerke niso mogle več obuti čevljev: večja noga ali tesni čevlji? Kaj pa zdaj …? Denarja ni bilo niti za kredit za avto. Telefonirala mi je prijateljica in povedala, da ima veliko škatlo “nekoristnih stvari”: igre, barvice, otroške knjige, nahrbtnik, kakršnega je želela ena od hčera, ni pa ga dobila, ker je predrag. In še … za najstarejšo par vijoličnih škornjev, teniški copati in čevlji za zimo ter drugi čevlji, ki so se ji popolnoma prilegali.
Vendar je noga še zrasla in tisti tako lepi škornji so bili premajhni. Bili so kot novi, zato sem se odločila, da jih ohranim za najmlajšo. A prijateljica, katere mož je izgubil službo, bi morala nujno kupiti par škornjev št. 33 za hčerko. Ista številka! Trenutek oklevanja in potem: “Ko jih bo hči potrebovala, bomo videli”. Pripravila sem škornje in obleke. Prijateljica je bila presrečna in me je vprašala: “Kaj boš pa ti naredila? ” “Ne vem, Bog bo poskrbel!” In res se je tako zgodilo, ker me je naslednje jutro poklicala druga prijateljica: “Bi ti prišel prav par škornjev št. 34, novi so, za večjo hčer?” Bili so prave velikosti!«
(F. & M. – Italija)