»Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.«
(Jn 8,7) za najmlajše b čb otroci
»Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.«
Medtem ko je Jezus učil v templju, so mu pismouki in farizeji pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju, in mu rekli: »… Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?«
S tem so mu hoteli nastaviti past. Če bi se bil namreč Jezus izrekel proti kamnanju, bi ga bili lahko obdolžili, da se ne drži postave. Po tej so namreč morale neposredne priče krivde začeti metati kamenje na tistega, ki je grešil, ljudstvo pa jim je sledilo. Če pa bi bil Jezus potrdil smrtno obsodbo, bi bilo to v nasprotju z njegovim naukom o Božjem usmiljenju do grešnikov.
Toda Jezus, ki se je sklonil in s prstom pisal po tleh, da bi jim tako pokazal svojo mirnost, se je potem vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.«
Tožniki so se po teh besedah drug za drugim umaknili, z najstarejšimi na čelu. Učitelj se je obrnil k ženi in rekel: »Kje so? Te ni nihče obsodil?« »Nihče, Gospod,« je odgovorila. »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več.«
»Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.«
S temi besedami Jezus gotovo ne razodeva, da dopušča zlo, kot je na primer prešuštvovanje. Njegove besede: »Pojdi in odslej ne greši več«, jasno povedo, kakšna je Božja zapoved.
Jezus hoče razgaliti hinavščino človeka, ki se postavlja za sodnika grešne sestre, ne da bi priznal, da je sam grešnik. Tako s svojimi besedami poudarja znani izrek: »Ne sodite, da ne boste sojeni; s kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni.«
Jezus se s temi besedami obrača tudi na tiste, ki obsojajo druge, ne da bi bili za to poklicani in ne da bi upoštevali, da se je morda v srcu grešnika prebudilo kesanje. In jasno pokaže, kako ravna s tistimi, ki so pogrešili: z njimi je usmiljen. Ko so se tisti možje oddaljili od prešuštnice, »sta ostala v dvoje,« pravi Avguštin, hiponski škof, »beda in usmiljenje«.
»Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.«
Kako naj uresničujemo to besedo?
Tako, da se pred katerim koli bratom ali katero koli sestro spomnimo, da smo tudi mi grešniki. Vsi smo grešili, in tudi če se nam zdi, da nismo padli v velike grehe, se moramo vedno zavedati, da morda ne poznamo težavnih okoliščin, ki so druge zavedle, da so tako nizko padli in se na tak način oddaljili od Boga. Kako bi bili ravnali mi na njihovem mestu?
Tudi mi smo včasih pretrgali vez ljubezni, ki naj bi nas povezovala z Bogom; nismo mu bili zvesti.
Če Jezus, edini človek brez greha, ni vrgel prvega kamna v prešuštnico, tudi mi ne moremo tega narediti nikomur, kdor koli že je.
Bodimo torej do vseh usmiljeni in borimo se zoper tiste vzgibe, ki nas ženejo, da bi brez usmiljenja obsojali; znati moramo odpuščati in pozabljati. Ne ohranjajmo v srcu ostankov obsodb in zamer, kjer se lahko kuhata jeza in sovraštvo, ki nas oddaljujeta od bratov. Vsakega glejmo, kakor da bi bil nov.
Če bomo imeli namesto obsojanja in graje v srcu ljubezen in usmiljenje do vsakega, mu bomo pomagali, da začne novo življenje, in mu vsakokrat vlili poguma, da začne znova.
Chiara Lubich
Beseda življenja za marec 1998.