»Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.«
(Mr 8,34) najmlajši čb barvna pps otroci

Med svojim potovanjem po severni Galileji, po vaseh v okolici mesta Cezareja Filipova, Jezus svoje učence sprašuje, kaj mislijo o njem. Peter v imenu vseh izpove, da je Kristus, Mesija, ki ga že stoletja dolgo pričakujejo. Da ne bi prišlo do nesporazumov, Jezus nedvoumno razloži, kako namerava uresničiti svoje poslanstvo. Res bo osvobodil svoje ljudstvo, a ne na pričakovan način, ampak tako, da bo za to plačal osebno: moral bo veliko trpeti, biti preizkušan, umorjen in po treh dneh vstati. Peter noče sprejeti takšnega Mesija. Kakor mnogi drugi v njegovem času, si ga namreč predstavlja kot človeka, ki bo z oblastjo in močjo premagal Rimljane in izraelskemu narodu dal pravo mesto v svetu. Zato graja Jezusa, ta pa ga posvari: »Ne misliš po božje, ampak po človeško.«1
Jezus se spet poda na pot, tokrat proti Jeruzalemu, kjer bo sprejel smrt in doživel vstajenje. Ali bodo njegovi učenci zdaj, ko vedo, da gre umret, še hoteli hoditi za njim? Pogoji, ki jih Jezus postavi, so jasni in zahtevni. K sebi pokliče množico in svoje učence in jim reče: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.«

Učitelj jih je očaral, ko je hodil po jezerskem obrežju, medtem ko so metali mreže za lov, ali ob mitnici. Brez obotavljanja so zapustili čolne, mreže, mitnico, očeta, dom, družino in hodili za njim. Videli so, da dela čudeže, in poslušali so njegove besede modrosti. Do tistega trenutka so mu sledili polni veselja in navdušenja.
A hoditi za Jezusom je nekaj še zahtevnejšega. Zdaj je bilo jasno videti, da to pomeni z njim popolnoma deliti življenje in usodo: neuspeh in sovražnost, celo smrt, in to kakšno! Najbolj bolečo, najbolj sramotno, takšno, kakršna je bila namenjena morilcem in najhujšim zločincem. To je smrt, ki jo Sveto pismo imenuje »prekleto«.2 Že samo ime “križ” je zbujalo grozo, skoraj ga niso mogli izgovoriti. V evangelijih se ta beseda pojavi prvič. Kdo ve, kakšen vtis je pustila v tistih, ki so ga poslušali.
Zdaj, ko je Jezus razodel, kdo je, lahko prav tako jasno izrazi, kdo je njegov učenec. Če Učitelj ljubi svoje ljudstvo tako zelo, da zanj umre, tako zelo, da si naloži križ, se mora tudi učenec, da bi bil res učenec, odpovedati svojemu načinu mišljenja in v celoti deliti Učiteljevo pot, začenši s križem: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.«

Biti kristjan pomeni biti drugi Kristus: »misliti v sebi to, kar je v Kristusu Jezusu«, ki »je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu«.3 To pomeni biti križan s Kristusom, tako da lahko s Pavlom rečem: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni.«4 To pomeni ne vedeti za nič drugega »kakor za Jezusa Kristusa, in to križanega«.5 V nas še naprej živi, umira in od mrtvih vstaja Jezus. To je tista največja želja kristjana, ki je oblikovala velike svetnike: biti kakor Učitelj.
A kako naj hodimo za Jezusom, da bi postali taki?
Prvi korak je v tem, da »se odpovemo sebi«, da se odpovemo svojemu načinu mišljenja. To je Jezus zahteval od Petra, ko ga je grajal, da razmišlja po človeško in ne po božje. Tudi mi hočemo kakor Peter včasih sebično ali vsaj po svojih merilih uveljavljati sebe. Iščemo lahek in takojšen uspeh brez vseh težav, nevoščljivi smo tistemu, ki je uspešen, sanjamo, da bomo imeli povezano družino in gradili okoli sebe bratsko družbo ali krščansko skupnost, ne da bi morali za to plačati visoko ceno.
Odpovedati se sebi pomeni stopiti v Božji način razmišljanja, tisti, ki nam ga je Jezus razkril s svojim načinom delovanja. To je logika pšeničnega zrna, ki mora umreti, da obrodi sad; da najdemo več veselja v darovanju kot v prejemanju; da iz ljubezni darujemo življenje, skratka, da nase vzamemo svoj križ: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.«

Križ – »vsakega dne«, kakor pravi Lukov evangelij6 – ima lahko tisoč oblik: je lahko bolezen, izguba službe, nezmožnost, da bi uredili družinske ali poklicne težave, občutek poloma, ker nam ni uspelo vzpostaviti iskrenih odnosov, občutek nemoči ob velikih svetovnih spopadih, ogorčenje zaradi vedno novih škandalov v naši družbi … Križa ni treba iskati, naproti nam pride sam, morda takrat, ko to najmanj pričakujemo, in na načine, ki bi si jih nikoli ne predstavljali.
Jezus nas vabi, naj »vzamemo križ«, ne da bi ga samo vdano doživljali kot neogibno zlo, ne da bi dopustili, da nas zadene in stre, ne da bi ga vdano in ravnodušno prenašali. Jezus nas vabi, naj ga sprejmemo kot deležnost pri njegovem križu, kot možnost, da smo njegovi učenci tudi v tisti okoliščini in da živimo v občestvu z njim tudi v tisti bolečini, saj je on prvi z nami nosil naš križ. Ko si je namreč Jezus naložil svoj križ, je vzel na svoje rame tudi vsak naš križ. V vsaki bolečini, naj bo kakršna koli, lahko najdemo Jezusa, saj jo je že sprejel za svojo.
Igino Giordani vidi, da se tako zamenja vloga Simona iz Cirene, ki nosi Jezusov križ: križ »je lažji, če nam pomaga Jezus kot Cirenejec«. In je še lažji, nadaljuje, če ga nosimo skupaj: »Križ, ki ga nosi človek sam, ga na koncu stre; če pa ga nosi skupaj več ljudi z Jezusom med seboj oziroma tako, da za Cirenejca vzamejo Jezusa, postane lahek: prijeten jarem. Če v navezi plezajo mnogi, ki so soglasni, to postane praznik, hkrati pa se dvigajo.«7
Ko vzamemo svoj križ, da ga nosimo z njim, in vemo, da ga ne nosimo sami, ker ga z nami nosi on, je to odnos z Jezusom, to pomeni pripadnost njemu, vse do polnega občestva z njim, vse do tega, da postanemo drugi on. Tako hodimo za Jezusom in postajamo pravi učenci. Križ bo tedaj za nas, kakor za Kristusa, res »Božja moč«,8 pot do vstajenja. V vsaki slabosti bomo našli moč, v vsaki temi luč, v vsaki smrti življenje, ker bomo našli Jezusa.
Fabio Ciardi

1. Prim. 8,31–33; 2. prim. 5 Mz 21,23; 3. prim. Flp 2,5.8; 4. Gal 2,20; 5. 1 Kor 2,2; 6. Lk 9,23; 7. La divina avventura, Città Nuova, Rim 1966, str. 149 sl.; 8. 1 Kor 1,18.