»K vam je prišlo Božje kraljestvo.«
(prim. Lk 11,20) pps najmlajši čb b otroci
Judje so v Jezusovem času pričakakovali prav Božje kraljestvo. Jezus ga je začel oznanjati takoj, ko je začel hoditi po vaseh in mestih: »Približalo se vam je Božje kraljestvo,«1 takoj zatem pa: »K vam je prišlo Božje kraljestvo,« in: »Božje kraljestvo je med vami.«2 V Jezusu je sam Bog prihajal med svoje ljudstvo ter odločno in krepko v svoje roke jemal zgodovino, da bi jo privedel do njenega cilja. Čudeži, ki jih je delal, so bili znamenje tega.
V odlomku evangelija, iz katerega je vzeta beseda življenja, je Jezus malo pred tem ozdravil nemega človeka, tako da ga je osvobodil hudega duha, ki ga je držal ujetega. To je dokaz, da je prišel premagat zlo, vsakršno zlo in končno vzpostaviti Božje kraljestvo.
Izraz “Božje kraljestvo” je v govorici judovskega ljudstva pomenil Boga, ki deluje v dobro Izraela, ga osvobaja vsake oblike sužnosti in vsakega zla, ga vodi naproti pravičnosti in miru ter ga napolnjuje z veseljem in dobrinami; to je Bog, ki ga Jezus razodeva kot “očeta”, ki je usmiljen, ljubeč in poln sočutja ter razume potrebe in trpljenje vsakega od svojih otrok.
Tudi mi moramo prisluhniti Jezusovemu oznanilu: »K vam je prišlo Božje kraljestvo.«
Ko pogledamo okoli sebe, imamo pogosto vtis, da svetu gospoduje zlo, da imajo premoč nasilneži in pokvarjenci. Včasih čutimo, da smo na milost in nemilost prepuščeni sovražnim silam, grozečim dogodkom, ki nas presegajo. Čutimo, da smo nemočni pred vojnami in nemoč pred naravnimi nesrečami, pred uničenjem in podnebnimi spremembami, pred preseljevanjem ter pred gospodarskimi in finančnimi krizami.
In prav v ta čas prihaja oznanilo Jezusa Kristusa, ki nas vabi, naj verujemo, da on že zdaj premaguje zlo in vzpostavlja nov svet.
V mesecu marcu pred 26 leti je Chiara Lubich nagovorila tisoče mladih in jim zaupala svoje sanje: »Želela bi si narediti boljši svet, svet, ki bo kot ena sama družina, kot da pripada eni sami domovini vseh ljudi, svet solidarnosti, še več, zedinjen svet.« Tedaj se je – kakor danes – to zdelo utopično. Da bi pa sanje postale resničnost, je mlade pozvala, naj živijo medsebojno ljubezen in naj bodo prepričani, da bo tako med njimi »sam Kristus, Vsemogočni. In od njega lahko pričakujete vse.«
Da, on je Božje kraljestvo.
In kaj je naša naloga? Prizadevati si moramo, da bo on vedno med nami. »Tedaj,« je nadaljevala Chiara, »bo on sam deloval z vami v vaših deželah, ker se bo nekako vrnil v svet, na vse kraje, kjer živite, ponavzočila ga bo vaša medsebojna ljubezen, vaša edinost. On vas bo razsvetljeval pri vsem in vas vodil. Podpiral vas bo, on bo vaša moč, vaša gorečnost in vaše veselje. Po njem se bo svet okoli vas spreobrnil in postal složen, vsaka razdeljenost bo premagana. /…/ Torej, ljubezen med vami in ljubezen, z vsemi sredstvi posejana v mnoge kotičke zemlje med posameznike, med skupine, med narode, da se bo uresničila poplava ljubezni, o kateri od časa do časa govorimo, in da se bo tudi z vašo pomočjo utrjevala civilizacija ljubezni, ki jo vsi pričakujemo. K temu ste poklicani. In videli boste velike reči.«3
Fabio Ciardi
1 Lk 10,9; 2 Lk 17,21; 3 prim. Pogovori z gen/2, Novi svet, Ljubljana 1994, str. 169,177.