»Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče.«
(Lk 6,36) najmlajši čb b otroci pps mp3
Jezus je svojim učencem oznanil blagre, potem pa je, kakor pripoveduje Luka, izrekel svoje revolucionarno vabilo, naj vsakega človeka ljubijo kot brata, celo če se izkaže, da je sovražnik.
Jezus to dobro ve in pojasnjuje: bratje smo zato, ker imamo enega samega Očeta, ki vedno išče svoje otroke.
Z nami hoče navezati odnos, vabi nas, naj sprejmemo svoje odgovornosti, hkrati pa je njegova ljubezen tista, ki skrbi za nas, nas ozdravlja in nas hrani. To je materinski odnos sočutja in nežnosti.
Božje usmiljenje se osebno obrača k vsakemu človeškemu bitju z vso njegovo krhkostjo, in še več: Bog ima najraje tistega, ki se znajde na robu družbe, je izključen in zavržen.
Usmiljenje je ljubezen, ki napolni srce, potem pa se razliva na druge, na domače kakor na tujce, na vse ljudi okoli nas.
Ker smo otroci tega Boga, smo mu lahko podobni v tistem, kar je zanj značilno: ljubezen, pripravljenost, da sprejmemo sočloveka, potrpežljivo čakanje, da za drugega pride pravi trenutek.
»Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče.«
Na žalost je ozračje v našem osebnem in družbenem življenju vedno bolj nasičeno z vedno večjimi sovražnostmi in tekmovalnostjo, z medsebojnim sumničenjem, brezprizivnimi sodbami in s strahom pred drugim; kopičijo se zamere in vodijo do spopadov in vojn.
Kot kristjani lahko ponudimo pričevanje, ki gre odločno proti toku: osvobodimo se samih sebe in raznih pogojenosti in začnimo znova tkati načete ali pretrgane vezi v družini, na delovnem mestu, v župnijski skupnosti, v politični stranki.
Če smo komu naredili kaj hudega, ga pogumno prosimo za odpuščanje in začnimo znova. To je dejanje velikega dostojanstva.
In če je kdo zares žalil nas, mu skušajmo odpustiti, mu v srcu znova napraviti prostor in mu tako omogočiti, da ozdravi rano.
Toda kaj je odpuščanje?
»Odpuščanje ni pozabljanje, /…/ ni slabotnost, /…/ ni v tem, da imamo za nepomembno tisto, kar je hudo, ali za dobro, kar je zlo, /…/ ni brezbrižnost. Odpuščanje je dejanje volje in jasnosti, torej svobodno dejanje, ki je v tem, da sprejmemo brata takšnega, kakršen je, kljub vsemu slabemu, kar nam je naredil, kakor Bog sprejema nas grešnike kljub našim pomanjkljivostim. Odpuščanje je v tem, da na žalitev ne odgovarjamo z žalitvijo, temveč storimo, kar pravi Pavel: “Ne daj se premagati hudemu, temveč premaguj hudo z dobrim.”1«2
Te odprtosti srca ni mogoče improvizirati. Zanjo si je treba prizadevati vsak dan in nenehno rasti kot Božji otroci.
Ta odprtost je predvsem Očetov dar, za katerega lahko prosimo in moramo prositi Očeta samega.
»Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče.«
Naslednjo zgodbo pripoveduje M., dekle s Filipinov: »Stara sem bila šele enajst let, ko so mi ubili očeta. A pravici nikoli ni bilo zadoščeno, ker smo bili revni. Ko sem odrasla, sem študirala pravo, ker sem želela doseči pravico glede smrti svojega očeta. Bog pa je imel zame drugačen načrt: kolegica me je povabila na srečanje ljudi, ki so si resno prizadevali živeti evangelij. Tako sem se jim pridružila tudi jaz.
Nekega dne sem prosila Jezusa, naj me nauči v dejanju živeti njegovo besedo: “Ljubite svoje sovražnike,”3 kajti čutila sem, da me še vedno navdaja sovraštvo do tistih, ki so ubili mojega očeta. Naslednji dan sem na delu srečala poglavarja tiste skupine. Z nasmehom sem ga pozdravila in ga vprašala, kako gre njegovi družini. Zaradi pozdrava je bil zmeden, jaz pa še bolj zaradi tistega, kar sem storila.
Sovraštvo v meni se je topilo in se spreminjalo v ljubezen. A to je bil zgolj prvi korak: ljubezen je ustvarjalna! Pomislila sem, da mora vsak član njihove skupine prejeti naše odpuščanje. Z bratom sva jih šla obiskat, da bi ponovno vzpostavili naš odnos in da bi jim izpričala, da jih Bog ljubi. Eden od njih naju je prosil odpuščanja za to, kar je storil, in prosil, naj molimo zanj in za njegovo družino.«
Letizia Magri
1 Prim. Rim 12,21; 2 prim. Ch. Lubich, Z novimi očmi, Novi svet 9/1999, str. 13; 3 prim. Mt 5,44; Lk 6,27.