22. aprila 2015 se je Maria Voce, predsednica Gibanja fokolarov, udeležila tematske razprave na visoki ravni na sedežu OZN v New Yorku z naslovom Spodbujati strpnost in spravo. Sestanka so se udeležili predstavniki svetovnih verstev in govorili so o možnostih za mir. Predsednica Gibanja je dala naslov svojemu kratkemu govoru: Izumiti mir. video
Najprej bi se rada zahvalila Organizaciji združenih narodov in Zvezi civilizacij, ker sta pripravili to razpravo in me povabili, naj dam svoj prispevek. Še bolj pa bi se jima rada zahvalila za vse, kar sta naredili in kar delata vsak dan, pri čemer uporabljata diplomatska orodja, človeške in vse druge možnosti za spodbude svetu, da bo bolj bratski, varen in miren.
Povedala vam bom zgodbo.
Leta 1943 se je sredi strašne zadnje faze druge svetovne vojne skupina deklet zbrala v malem mestu Trentu na severu Italije. Sredi bomb so se ta dekleta, vodila jih je mlada učiteljica Chiara Lubich, v želji na novo razumeti korenitost evangeljske ljubezni, odločila dati na razpolago svoje življenje, da bi olajšala trpljenje revnih. Podobno so delali leta pred njimi in tudi za njimi ter delajo sedaj (dovolj je pomisliti na begunske centre v Libanonu, v Siriji, Jordaniji, Iraku ali na degradirana predmestja velikih mest), kar pa ima v vsakem primeru moč in veljavnost, saj v krogotok uničujočega spopada vnaša zavzemanje za preroditev družbenega tkiva in s tem – če uporabim izraz te organizacije – to postaja dejanje peace-building. “Bila je vojna in vse se je rušilo,” povedo vsakič, ko začenjajo pripovedovati zgodbo teh deklet. Ta so se odločila predreti krožnico nasilja z dejanji, ki bi se lahko v ozračju spopadov zdela nerealna ali celo nepomembna. Ni bilo tako in ni tako!
Ne pripovedujem vam tega kot spomin na študijski primer, ne zato, da bi pokazala, kako zgledno so se posvečale socialnim problemom, ampak da bi opozorila, da tudi danes vlada zelo hud politični, institucionalni, ekonomski in družbeni razpad, in odgovori morajo biti prav tako koreniti, zmožni spremeniti prevladujočo paradigmo. Zdi se namreč, da spopad in nasilje obvladujeta velike površine planeta, da zajemata nedolžne ljudi, katerih krivda je v tem, da živijo na tistem teritoriju, da pripadajo določenemu narodu ali določeni veri.
V Gibanju fokolarov, ki ga imam čast predstavljati, je srečanje med kulturami in verstvi (krščanstvom, islamom, judovstvom, budizmom, hinduizmom, tradicionalnimi verstvi) nenehno in plodno upanje, ki se ne omejuje na toleranco ali na preprosto priznavanje različnosti, temveč presega temelje sprave in ustvarja, če tako rečem, novo, širšo, skupno in podeljeno identiteto. To je učinkovit dialog, ki zajema ljudi najrazličnejših prepričanj, tudi brez verskega prepričanja, in spodbuja delovanje za konkretne potrebe, da skupaj odgovarjamo na najtežje izzive na socialnem, ekonomskem, kulturnem in političnem področju, ko se trudimo ustvarjati bolj zedinjeno in solidarno človeštvo. To se dogaja v okoljih hudih, še trajajočih kriz, kot so Alžirija, Sirija, Irak, Libanon, Demokratična republika Kongo, Nigerija, Filipini.
Danes ni čas za polovičarstvo. Če obstaja ekstremizem nasilja, je nanj treba odgovoriti – razen v primeru samoobrambe ali obrambe zlasti slabotnih in preganjanih – je treba odgovoriti s prav tolikšno korenitostjo, a na način, ki je strukturno drugačen, to je z ‘ekstremizmom dialoga’! Tak dialog zahteva, da smo popolnoma pritegnjeni vanj, je tvegan, zahteven, poln izzivov, meri na to, da pri korenini odreže nerazumevanje, strah in željo po maščevanju.
V okolju te ustanove deluje iniciativa »Zveza civilizacij«, ki predlaga alternativno in ustvarjalno nit globalne interakcije in poudarja to, kar človeštvo povezuje v vseh njegovih mnogoterih izrazih in ne toliko tisto, kar bi se lahko na prvi pogled zdelo nekaj, kar deli. Zato je velika zasluga govoriti o zavezi civilizacij! Ne glede na vse se moramo vprašati, ali ne bi morali še bolj poglobiti to novo perspektivo in meriti ne samo na zavezo civilizacij, ampak na to, kar bi lahko imenovali “civilizacija zaveze”; vesoljno civilizacijo, po kateri se imajo narodi za sestavni del velikega dogajanja, ki je pluralno in privlačno na poti človeštva k edinosti. Civilizacija, za katero je dialog pot za prepoznavanje drug drugega kot svobodnega, enakega in brata.
Med mnogimi organizacijami, ki so tu zastopane, mi dovolite, da omenim tudi New Humanity, nevladno organizacijo, ki v tem sedežu predstavlja naše gibanje ter promovira in podpira njegove iniciative in je tudi uradni partner UNESCO.
Pred tako obširnem in vključujočim zborom se ne morem ogniti vprašanju: Ali ne bi morala Organizacija združenih narodov na novo premisliti svoje poklicanosti, predelati svojega temeljnega poslanstva? Kaj pomeni danes biti organizacija “združenih narodov”, če ni to ustanova, ki v resnici dela za edinost narodov v spoštovanju njihovih zelo bogatih identitet? Prav gotovo je bistveno delati za ohranjanje mednarodne varnosti, toda varnost, čeprav je nujna, še ne pomeni isto kot mir.
Notranji in mednarodni spopadi, globoki razkoli na svetovni ravni zahtevajo poleg velikih krajevnih in svetovnih krivic pravo spreobrnitev v dejanjih in izbirah globalne governance, da bi se uresničilo geslo, ki ga je skovala Chiara Lubich in ga je lansirala na tem kraju leta 1997, “Ljubiti domovino drugega kakor svojo”, vse do ustvarjanja vesoljnega bratstva.
Končno ne smemo popustiti pred tistimi, ki predstavljajo številne aktualne spopade kot “verske vojne”. Vojna je po definiciji brez vere. Militarizem, ekonomska prevlada, nestrpnost na vseh ravneh so poleg številnih drugih socialnih in kulturnih dejavnikov vzroki za spopade, od tega je verska razsežnost samo tragični izgovor. Na veliko koncih sveta, od Bližnjega Vzhoda do Afrike, tragedije z več sto mrtvimi brodolomci na begu pred vojno v Sredozemlju; vse to ima malo opravka z verstvom. Iz vseh zornih kotov bi v teh primerih ne mogli govoriti o verskih vojnah, temveč bolj konkretno, realistično in dosledno o verstvu vojne.
Kaj torej storiti? Chiara Lubich je z upanjem in trdnim prepričanjem napisala po atentatih 11. septembra 2001 in po vojaških posegih v Afghanistanu (2001) ter Iraku (2003): »Ne popustimo! (….) Veliko je signalov, da bi lahko iz hude mednarodne situacije končno prišla na dan nova zavest o potrebnosti skupnega delovanja za skupno dobro, bogati ali manj bogati narodi, bolj ali manj oboroženi, konfesionalni ali ne, s pogumom, da na novo “izumijo mir”. Ni več čas za “svete vojne”. Vojna ni nikoli sveta in to nikoli ni bila. Bog tega noče. Samo mir je v resnici svet, kajti Bog sam je mir.«
In prav v tej novi zavesti lahko verstva dajejo vreden prispevek: ker so zvesta temeljnemu navdihu in zlatemu pravilu, ki jih vse povezuje. Verstva hočejo biti to, kar so, ne orodje, ki ga izkoriščajo druge sile, morda tudi za najvišje cilje; niso obrazec, nastal za delovno mizo, za reševanje spopadov ali kriz, temveč duhovni proces, ki se konkretizira in postane skupnost, ta pa deli in osmisli veselje in trpljenje današnjega človeka ter vse usmerja k uresničenju ene same univerzalne človeške družine.
