Mariapoli Pohorje 2020, 1. avgust

Sobota, 1. 8. 2020

KO LJUBIMO DRUG DRUGEGA, LJUBEZEN POSTANE MEDSEBOJNA

Medsebojna ljubezen

Za krščansko ljubezen je značilno, da ni samo usmerjena k drugim, ampak bi se morala tudi vrniti k nam. Dragocen biser evangelija je namreč medsebojna ljubezen, posebno med kristjani: “Ljubite se med seboj,” je rekel Jezus, “kakor sem vas jaz ljubil.”¹

Gospod nam je dal izredno karizmo. Zaradi nje smo že od začetka razumeli, da smo poklicani živeti ljubezen, Božjo ljubezen, novo zapoved, to je, da smo deležni ljubezni, ki je Bog sam: “Bog je ljubezen.”²

To je tista velika revolucija, ki smo jo poklicani ponuditi sodobnemu svetu, ki je skrajno napet, in tudi krščanskemu svetu, ki je še vedno ranjen zaradi razdeljenosti, ponuditi tako, kot so jo prvi kristjani ponudili tedanjemu poganskemu svetu.

Nova zapoved je naša poklicanost. Zapoved, ki je ne samo Jezus imenoval za “svojo” in “novo”, da bi podčrtal njen pomen, ki ji ga je dal (čeprav so bile “njegove” in “nove” tudi vse druge, ki jih je oznanil), vendar jo tudi prvi kristjani po svetem Janezu imeli za oznanilo v najodličnejšem pomenu besede.

Nova zapoved je naša poklicanost: poklicanost, da ljubimo, da ljubimo vedno, da v svetu prebudimo požar ljubezni.

Tudi Jezus hoče, da so njegovi učenci složni, od njih celo terja še nekaj več: medsebojno ljubezen, ki naj bo temelj vsega njihovega življenja; ljubezen, ki daje vrednost vsemu, kar delamo, ljubezen, ki med nami poraja Jezusovo navzočnost, Jezus zna delati čudeže ljubezni tudi v našem revnem življenju in nam daje okušati blagor, ki ga je oznanil, ki je po umivanju nog rekel: »Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil. … Če to veste, blagor vam, če boste to delali.«³

Sad živete Jezusove nove zapovedi je navzočnost Jezusa med nami. Ko namreč resno in zavzeto živimo medsebojno ljubezen, takoj pride do nepričakovanih posledic, takoj. Opažamo – če namreč res živimo pripravljeni umreti drug za drugega – gotovost, nikoli izkušeno veselje, novi mir, polnost življenja, značilno luč, vemo, kako hoditi. Zakaj? Ker med nas, ki se ljubimo, tiho stopi Jezus, nevidni brat in se med nami udejanjajo njegove besede: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.«⁴

Danes se nam pogosto dogaja, da se v svetu, v katerem živimo, približujemo ljudem, ki so pošteni in dobri, ne čutijo pa potrebe po verovanju. Med njimi si to kdo tudi želi. Ker pa je potopljen v svet, ki bi moral biti krščanski in pogosto to ni, ne najde moči, da bi naredil korak ter živi v pričakovanju. Uvršča se med tiste, ki pravijo zase, da iščejo.

Koga pričakuje? Pričakuje, morda nezavedno, da se bo nekega dne srečal z Jezusom.

Jezus med nami izpričuje, dokazuje, da ni le resničnost iz preteklosti, ampak Tisti, ki je s tem, ko je držal svojo obljubo: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta«⁵, je tudi danes med brati navzoč živ, svetel, ljubeč. Naša velika dolžnost je prinašati Njega med nas. In to moremo, ko uresničujemo njegove zapoved, povzete v novi zapovedi, ki jo živimo po vzoru zapuščenega Jezusa.

Letos poteka 100 let od rojstva ustanoviteljice gibanja Chiare Lubich. Leta 2002 je v pogovoru povedala, kaj pričakuje od nas: »Od vas pričakujem veliko stvari, vse tisto, kar seveda pričakujem od same sebe: zlasti da boste sprejeli za svojo – in ne čakajte na potem, ko bom odšla – vso dediščino, ki sem vam jo zapustila in to je možnost, da imate Jezusa med nami, da se tako vrne na zemljo, da se ponovno rodi. …

Da takoj sprejmete za svojo vso zapuščino, da ne izstopate iz te zapuščine, da je ne zapravite; raje – kot dragoceni biser – prodajte vse, da bi imeli to premoženje. Ker nas v življenju vodi on, potrebujemo njegovo luč, ne luči razuma ali sposobnosti; potrebujemo njegovo luč, Jezusovo, njegovo modrost. To pričakujem.«