Danes se na Ribnici na Pohorju začenja Mariapoli 2020. Zaradi epidemioloskih razmer bo malo drugačen, kot smo si ga prvotno zamislili. Klub temu, pa bo ostalo njegovo bistvo: mestece, v katerem je glavni zakon medsebojna ljubezen. Če želite z nami prehoditi to pot ustvarjanja novih odnosov, lahko skupaj vsak dan živimo duhovno misel. Tako bomo našo deželo povezali v en sam Mariapoli. Duhovno misel dneva boste vsak dan sproti našli na tej spletni strani.
Sreda, 29. 7. 2020
Bog Ljubezen (povzeto iz Chiarinih odgovorov)
Poglejmo, kaj pravi Jezus o Očetovi ljubezni, kako nam jo razkriva?
Pravi na primer: “Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani. Ali niste vi več vredni kot one?” Kakor bi hotel reči: pomislite, kaj vse bom storil za vas, če boste verovali v mojo ljubezen.
Nato še pravi: “(…) In za obleko, kaj skrbite? Učite se od lilij na polju, kako rastejo. Ne trudijo se in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor ena izmed njih.” (Mt 6,26-29) Kakor bi hotel reči: predstavljajte si, kaj vse bom storil za vas, če boste verovali v ljubezen.
Še bolje moremo odkriti, kakšna je Božja ljubezen, v priliki o izgubljenem sinu. Poznamo jo, zato si poglejmo le nekaj poudarkov.
Predstavljamo si, da je oče imel gotovo veliko dela: upravljal je kmetijo, imel je najemnike, družino. Njegova glavna naravnanost pa je bila čakanje. Na koga je čakal? Na sina, ki je odpotoval. Odhajal je na stolp svoje hiše in opazoval in čakal.
Tak je nebeški Oče do nas. Kaj dela Bog? On čaka, on pričakuje. Koga? Nas. Mene. Vas. Posebno, če smo daleč od Njega.
Nekega lepega dne tisti sin, ki ga je zemeljski oče tako zelo ljubil, potrati vso svojo dediščino in vrne se domov. Oče ga objame, obleče ga v najboljše oblačilo, natakne mu prstan na prst in naroči, naj pripravijo pitano tele, da bi se veselili…
Kako naj razumemo to njegovo dejanje? Da želi videti svojega sina prenovljenega, noče se niti spominjati, kakšen je bil prej; in ne le, da mu hoče odpustiti, celo pozabi na njegovo preteklost. Taka je Njegova ljubezen do sina in taka je Njegova ljubezen do nas. Če se potem, ko smo kaj pogrešili, vrnemo k Njemu, nas On objame, odpusti nam. A največja stvar je, da pozabi.
Takšna je Očetova ljubezen, ki je tu, na svetu, ne moremo najti.
********** ******************
Leta 1943 je Chiara Lubich, stara 23 let, delala kot učiteljica v osnovni šoli v Trentu. V času nasilja in uničenja med drugo svetovno vojno je v manjšem krogu vernih prijateljic spoznala, da je Bog edini ideal, za katerega je vredno živeti. Sama pripoveduje:
Bila sem v Trentu, in bila sem verna. Vendar sem se spraševala: “Kako to, da se verovanje nas, kristjanov, omejuje zgolj na nedeljsko mašo in potem konec? Kako to, da so naše molitve tako raztresene ali da molimo samo da prosimo? Še sem se vpraševala: “In ali je za ljudi v Cerkvi, ki sem jo že takrat tako zelo ljubila, morda dovolj dobra enolična besedna molitev brez duše, tisti paketi pripravljeni za reveže brez ljubezni? Vpraševala sem se: “Ali ni nekaj okrnjenega apostolat, kateremu smo posvečali eno samo uro na teden, kakor opravilu ob drugih opravilih? In zakaj je beseda pridiga postala sinonim dolgočasnega in odbijajočega govora?”
Postavila sem si še drugo vprašanje, zelo pomembno: “Ali ni čudno, da ne najdemo velike razlike, če obiščemo neko krščansko mesto ali drugo, ki nima naše vere?”
Med temi nedoslednostmi in protislovji, v katerih me je Bog pritegoval in me je žalostilo življenje nas kristjanov, se je on razodel.
Njegova nežna luč je prodirala in razsvetljevala, ovijala je dušo, ni pritiskala na prejšnjo misel, samo počasi jo je zamenjevala.
Navedem dogodek. Poučevala sem. Neki duhovnik, ki je morda poznal moje versko prizadevanje, je potrkal na vrata razreda. Prosil me je, naj pridem iz razreda. Prosil me je, da bi uro svojega dneva darovala za njegove namene. Jaz sem z velikim navdušenjem odgovorila: “Eno uro? Zakaj pa ne vsega dne?” Zaradi te moje mladostne navdušenosti je bil prevzet, povabil me je, naj pokleknem, blagoslovil me je in rekel: Vedite, da vas Bog neizmerno ljubi!
V mojo dušo so prodrle te besede kot strela z jasnega. “Kako?” se vprašam, “Bog me neizmerno ljubi?” “Da, tako mi je povedal, Bog me neizmerno ljubi.” To ponavljam sebi in svojim prijateljicam, staršem: “Mati moja”, sem govorila, “Bog me neizmerno ljubi. Bog te neizmerno ljubi. Bog vas ljubi neizmerno.”
In od tistega trenutka zaznavam, da je Bog povsod navzoč s svojo ljubeznijo: v naših dnevih, v naših poletih, v naših odločitvah, v veselih in tolažbe polnih dogodkih, v žalostnih, mučnih in v težkih ter tudi v nepomembnih okoliščinah.
Bog je vedno tu, navzoč je na vsakem kraju in nam razlaga, da je vse ljubezen: to, kar smo in to, kar se nam dogaja, da smo njegovi otroci in da je on Oče; da nič prav nič ne ubeži njegovi ljubezni, niti napake, ki jih delam, ker jih on dopušča; da njegova ljubezen ovija kristjane, kakor smo mi, Cerkev, svet, vesolje.
On nas ohranja in mi odpira oči na vse stvari in ljudi, saj so vsi sadovi njegove ljubezni.
Nastopila je spreobrnitev: razumeli smo »novost«: vemo, kdo je Bog. Bog je ljubezen!
